Moje vrstnike in mene je zgodovina preskočila. Možgane so nam oprali z Jugoslavijo in komunizmom, ki naj bi jima služili. Ko sta razpadla in propadla, nismo bili več otroci, odrasli pa tudi ne. Naenkrat smo bili prepuščeni sami sebi in nismo služili ničemur. Razen da so nam v šolah trpali v glavo nepomembne in neuporabne podatke, se ni nihče ukvarjal z nami. Obšolske dejavnosti so bile namenjene predvsem nadarjenim športnikom in morda umetnikom; ostali smo si ga morali zapolniti, kakor smo vedeli in znali. V glavnem smo ga zapravljali ob poslušanju glasbe, rolkanju čez ovire in nočnih vikend pohodih po gostilnah. Zdaj živimo, nadaljujemo in dodelujemo delo predhodnih rodov – to je bolj ali manj vse. Za nami bo ostalo malokaj omembe vrednega …

Naši starši – rojeni v letih po 2. svetovni vojni – so ustvarjali zgodovino. V uporih 60-ih in 70-ih let so prebili zid miselne okostenelosti in čustvene zavrtosti meščanske družbe. Potem so postali podjetniki in hipiji; bogateli so z znanjem in izkušnjami. Ustvarili so digitalno dobo in svet povezali v pospešeno rastočo pošast, preveliko, da bi jo lahko ustavilo karkoli razen Zemlje same …

Rod pred njimi je rod vojnih žrtev. Od staršev so podedovali travme 1. svetovne vojne in jim dodali lastne iz 2.. Kapitalizem na eni in komunistična partija na drugi strani sveta sta jim obljubljala možnost nadzora, vpliva, vladanja svetu, družbi ali lastnemu vrtičku. Oba ustroja sta jih požrla in izpljunila. To je rod, ki ga je Covid zdesetkal – kot da so doživeli še 3. svetovno vojno. Končali so enako, kot so začeli – nemočni, ujeti ter na milost in nemilost prepuščeni gospodarjem vojne …

Rod, ki je bil premlad za študentske upore, je ustvaril glasno glasbo 80-ih in jezno glasbo 90-ih let, s katero nas še danes hranijo radijske postaje. Ustvaril je tudi kup brezobličnih popevk, ki so takrat kraljevale na lestvicah, danes pa so pozabljene. To je rod, ki je odraščal v komunizmu in kapitalizmu, ko je začel delati, pa je vse skupaj preplavil in izmaličil neoliberalizem. Nekateri so čez noč obogateli, drugi so čez noč izgubili delo in pravkar vzpostavljen družbeni položaj ter zašli s poklicne poti v poklicni labirint, ki je precej spominjal na tiste iz zgodnjih računalniških igric …

Ta rod je rodil otroke, ki korakajo za Greto. Ta rod je rodil otroke, ki se hočejo učiti, ki nočejo postati neuresničeni strokovnjaki in pristati na smetišču zgodovine. Ta rod je rodil otroke, ki so nadutosti starcev pokazali sredinec. Ta rod je rodil ženske, ki so se z glavo zabile v zid vsemogočnosti moških in ga krepko načele – ženske, ki nočejo končati v črni luknji zgodovine …

Starejši rodovi so po izročilu neprizanesljivi do mlajših: ti naj bi bili neodgovorni, leni, neumni in slabo vzgojeni (Kdo jih je le tako vzgojil?). Sam že ducat let opazujem mlade, ki se kot spremljevalci udeležujejo taborov za ljudi s posebnimi izzivi, z njimi delam in se družim. Opravljajo odgovorno, naporno, zahtevno in čustveno obremenjujoče delo, ki ga nevzgojen človek ne bi niti hotel niti zmogel. Nekateri so boljši, nekateri slabši, a v tem prav nič ne zaostajajo za starejšimi, bolj izšolanimi in veliko bolj izkušenimi ljudmi. Tudi telefone in računalnike uporabljajo toliko kot starejši, le bolj vešče. Znajo se pogovarjati v živo, znajo vzpostaviti stik in ustvarjati polnovredne odnose – prav tako samozavestno in sramežljivo kot starci, ki jih sodimo …

To so otroci gospodarske krize – otroci dvoma v vsemogočnost, vserešljivost in večnost kapitalizma. Greta jih ni ustvarila in povezala. Ustvarili smo jih predhodni rodovi s svojimi napakami, stranpotmi in pometanjem težav pod preprogo. Povezale so jih naprave, ki smo jih naredili in s katerimi so nekateri od nas ogromno služili. Greta je le sedla pred skupščino v glavnem mestecu odročne državice. Če bi pripadala kateremukoli predhodnemu rodu, bi jo že zdavnaj odvedli v poboljševalnico ali norišnico. V najboljšem primeru bi tam še danes posedala sama …

Greta je le kapljica, ki se je prebila skozi razpoko v jezu bogatih in vplivnih starcev, za katerim brbota mladost. Mladi za podnebno pravičnost so curek … Ambra Gutierrez je bila kapljica, ki je stekla skozi razpoko v jezu oblastnih in prezirljivih starcev, za katerim je ujeta spolnost žensk. #metoo je curek … Mladinska aktivistična organizacija je kapljica, ki je stekla skozi razpoko v jezu samopašnih in ozkogledih slovenskih starcev, za katerim bi se morali kot mulj nalagati vsi, razen njih samih. Iz razpok v tem jezu že tečejo potočki …

Moj rod je zgodovina izpustila. V trenutne mlade je treščila kot roj meteoritov: spolna neenakost, podnebne spremembe, Covid, fašizem … Tudi če bi kdo od njih hotel, se ji ne morejo izogniti. In v glavnem se ji ne skušajo. Zajahali so jo. Povezujejo se. Učijo se drug od drugega. Radovedni so. Mislijo. Sočustvujejo. Učijo se od nas, a ne zato, da bi živeli kot mi …

Zadnjih nekaj let opažam spremembo. Mladi, ki jih srečujem na taborih za ljudi s posebnimi izzivi, so vedno bolj zrele osebnosti. Neodgovornih, lenih, neumnih in slabo vzgojenih skoraj ni več – medtem ko deleži pri starejših ostajajo enaki. Mladi, ki jih srečujem na protivladnih protestih, prav tako vedo, zakaj so tam – in vedo, kakšne so možne posledice tega, da so tam … Mladi nimajo predsodkov do mavrične skupnosti. Fantje ne izločajo punc, ampak delujejo z ramo ob rami. Ni jim vseeno, da živali trpijo in narava propada. Nočejo biti zgolj vključeni v prihodnost človeštva; hočejo jo oblikovati tako, da bo imelo čimveč ljudi nekaj od nje – ne le oni sami …

Jim bo uspelo? Kapitalizem je proti njim. Izročilo je proti njim. Tudi narava je proti njim. A borili se bodo – to je neizogibno. In dokler se bodo borili, bodo svobodni. Dokler si bodo prizadevali za boljši svet, bodo živi. Tudi če jih čaka hujši pekel, kot sta bili svetovni vojni, ali bolj moreča sivina, kot jo nudijo kričeče barve neoliberalizma, bodo imeli – če ostanejo takšni, kot so – od življenja več, kot vsi našteti predhodni rodovi skupaj …