Nekoč bila si reka, potočkom bistrim vzor;

ko si se skozi Alpe vrtela, žuborela,

med Pohorjem, Kozjakom bučala in hrumela –

gozdovi so se tresli, drhtel je Maribor …

 o

»Glej, kakšna moč!« so rekli izšolani možje,

prepričali bogate, bogastvo da je v tebi.

»Elektriko bo dala. Ne bomo več pri sebi,

toliko bo denarja.« Od tebe le še ime …

 o

Prepredena z jezovi, ki črpajo ti moč,

vrtinčiš se potiho. Postala si kaluža –

le dolgih mlak veriga … Lahko te pije kuža,

a človek te le gleda – in odkoraka proč …

 o

Lahko kdo živ zdaj reče, da reko to pozna?

Je kak očak drevesni morda ušel poseku,

ki o brzic pršenju bi še lahko kaj rekel?

So ribje, ptičje bajke, kjer voda žar ima? …

 o

Kaj, Drava, si zbolela? Je tudi gozd zbolel?

In zemlja, zrak in morje? … Zakaj je človek jezen?

Ti veš – bila si tukaj, ko je še izgledal trezen.

Zakaj razum je izgubil? Ga sploh je kdaj imel? …

 o

Nekoč bo spet hrumelo, a ne bo avtov hrum …

Le kdo ti bo prisluhnil? Bo blaznost izzvenela?

Človeštvo odcvetelo? Bo ptička s tabo pela? …

Dovoljene so sanje … Potreben je pogum …