Pred meseci so svetovni žarometi osvetljevali enega najboljših Slovencev pri reševanju najpomembnejše svetovne postranske dejavnosti. Ožarili so tudi podatek, da je krstni boter hčerki enega od odpadniških gangsterjev. Krstni boter je lahko samo nekdo, ki je izpričan in dejaven kristjan. Navadil sem se živeti s tem, da se za kristjane izrekajo liki, kakršni trenutno vodijo našo državo. A ob tej zgodbi me je oblila zona, in mraz v žilah ne popušča … Vse odtlej se sprašujem, kako je lahko tako razumen, preudaren in razgledan človek ter izjemen pravni strokovnjak vernik, kristjan.

Biblijski zakoni so jasni in nedvoumni. Nihče nikoli ni in ne bo živel v skladu z njimi. Še huje: vsak kristjan redno počne reči, zaradi katerih bi ga bilo treba v skladu z zakoni njegovega lastnega boga ubiti.

Biblija je vsebinsko in oblikovno ena slabših knjig. Vsakomur, ki je v življenju prebral več kot sto knjig, in med njimi vsaj nekaj deset leposlovnih za odrasle, je jasno, da je Biblija zanič. Neuporabna je tudi z vzgojnega in s pravnega vidika. Zlikovci neprestano zmagujejo, likov, ki bi po sodobnih merilih veljali za dobre, pa sploh ni. Odurno krivično nasilje se v najboljšem primeru kaznuje z malo manj odurno krivičnim nasiljem. Če upoštevamo še očitne nesmisle, skreganost z zakoni narave in celo z drugimi zgodbami v isti knjigi, pa Biblije noben resen človek ne bi smel jemati resno.

Resen človek pozna tudi zgodovino krščanstva. Ta je še bolj polna nasilja, krivic, laži, nesmislov, in zlikovcev, ki zmagujejo. Če se ceni, bi se moral z vsem žitjem in bitjem ograditi od njega – pa tudi od drugih ver, ki niso nič boljše, le da jim ni uspelo izvesti tako neizmernih količin nasilja, ker so jih kristjani tozadevno prekašali.

Že povprečnemu pravniku je vse to jasno, kaj šele vrhunskemu. Če mu ne bi bilo, mu tudi pravo ne more biti jasno. Kaj naj si mislim o ljudeh, ki se nedvomno zavedajo zablodelosti krščanstva, pa so kljub temu izpričani in dejavni pripadniki krščanskega občestva? Kako naj jim zaupam, ne glede na to, kako krasni se mi kažejo?

--

Svojčas mi ni bilo jasno, zakaj je Molierova drama Tartuffe v času nastanka požela takšen upor. Zame je bila zgolj zgodba o nekem svetohlincu: izmišljenem, narejenem po podobi resnične osebe ali večih resničnih oseb – skratka nič pretresljivega. Zdaj mi je jasno. Kristjani so dveh vrst. Eni so ljudje, ki krščanstva niso sposobni miselno zaobjeti v celoti, zato se lepijo na izbrane dele, ki so jih prav tako sposobni dojeti le delno. Vsi ostali so Tartuffi – morda ne vedenjsko, vsekakor pa po duhovni naravnanosti. Na odlomke iz Biblije se ne lepijo zato, ker bi verjeli, da jo je narekovalo nadnaravno bitje, ki zares obstaja, in da so v njej pravila, po katerih se je treba ravnati, če ne želiš po smrti končati v Peklu. Pametni kristjani so kristjani iz navade ali koristoljubja – zagovarjajo eno, počnejo pa nekaj povsem drugega.

Se lahko nekdo ima za kristjana samo zato, ker veruje? In kaj sploh veruje? Če zanj iskreno in pri polni zavesti držijo celotna Biblija, Apostolska veroizpoved in vsa ostala krama iz Kompendija, bi moral izvajati kopico čudnih, nesmiselnih in kaznivih dejanj: si med drugim (če je moški) pustiti brado, se v času njihovih menstruacij zadrževati v drugih prostorih kot ženske, vključno z družinskimi članicami in sodelavkami, ter kamenjati sosede, ki v soboto nabirajo drva. Moral pa bi tudi – kot v Bibliji jasno in nedvoumno zahteva njegov bog – vsa mesta tega sveta zravnati z zemljo, na koncu pa zaradi lastnih hudih kršitev božjih zakonov bržkone pokončati tudi sebe. Si lahko kristjan, ne da izvršuješ božjo voljo, kakor je zapisana v sveti knjigi?

--

Zakaj se toliko pametnih ljudi izreka za vernike? Odgovor najdemo v zgodbi z začetka tega članka. Pripadnost veri omogoča mreženje, utrjevanje poslovnih in zasebnih vezi. Versko občestvo je skupnost, katere člani si medsebojno zaupajo. Zgodba sicer dokazuje, da je zaupanje med verniki kilavo. A prav gotovo ni tako kilavo, kot zaupanje, ki si ga lahko od vernika obeta izpričan pripadnik druge vere ali nevernik …

Mreža verskega občestva je mogočna. Prepreda skoraj vse druge mreže; verniki so delno, pretežno ali v celoti zastopani v vseh delovnih skupnostih, nevladnih ustanovah in strankah. Tudi verske manjšine imajo svoje mreže, na katere se lahko zanesejo, ko je sila – če ne doma, pa so močne v tujini. Neverniki imamo zgolj vsak svojo mrežico ljudi, ki jim zaupamo, ta mrežica pa plava v morju hinavskih ostrorobih čeri vere, ki jo lahko vsak hip natrgajo …

Mnoge vplivne družine so že več rodov del krajevne, državne in naddržavne mreže vplivnih vernikov. Ne glede na to, kaj si o veri in vernikih misli ta ali oni pomembnež, bi bil njegov izstop iz verskega občestva družabni in poklicni samomor. Če bi bil izpričan nevernik, ne bi mogel postati predsednik mednarodne ustanove, uprave velikega podjetja ali države … Izpričan nevernik lahko postane predsednik česarkoli pomembnega le v komunizmu. Komunizem je pa spet vera … Gordijskega vozla se ne da razvezati – da se ga le presekati. A če bi kak nevernik nepovratno razbil občestvo vernikov, ne bi bil nič boljši od njih.

Neverniki potrebujemo svojo mrežo. Kot posamezniki se lahko le prislinimo tem ali onim vernikom, ki se nam zdijo najmanj svetohlinski. Potrebujemo svoje delovne skupnosti, nevladne ustanove in stranke, v katere verniki ne bi imeli vstopa, kot ga mi nimamo v veliko njihovih združb. Če obstajajo nogometni klubi, katerih člani so izključno verniki, bi morali obstajati tudi klubi žogobrcarjev, ki se za gole ne bi zahvaljevali oblakom in reflektorjem, ampak soigralcem, trenerjem in strokovnim sodelavcem … Le tako lahko pričakujemo, da bodo sposobni ljudje v prihodnosti brez težav izkazovali tisti svetovni nazor, ki mu zares pripadajo, ter kljub temu postali predsedniki pomembnih mednarodnih ustanov, uprav velikih podjetij in držav.