Če bi v začetku zime leta 1976, ko sta starša spočenjala moje telo, sedel na oblaku in se odločal, kje naj se utelesim, bi – glede na tedanje stanje sveta – izbral prav tisti skupek zarodnih celic …

Jugoslavija je bila takrat najboljša država na svetu. Ni pripadala ne zahodnemu ne vzhodnemu bloku. Vodila je neuvrščene. Njenemu trinogu (dobesedno – srednje 'noge' ni imel samo za okras), ki ni bil psihopat, so iz roke jedli trinogi in izvoljenci, ki so bili. Od konca 2. svetovne vojne se je živelo vsako leto bolje – v času mojega rojstva bolje kot kadarkoli prej ali pozneje …

Znotraj posebne Jugoslavije je bila najbolj posebna Slovenija. Morda bi razmišljal o Bosni, a je bila preveč na sredini. Slovenija je bila umeščena na rob Jugoslavije, Neuvrščenih, Vzhoda in Zahoda, z odprtimi mejami – čisto po mojem okusu.

Maribor je bil takrat eno od gospodarskih središč sveta. Izvažalo se je na vse celine. Tukajšnji delavci so delali na vseh celinah – delali kot ljudje, in temu primerno služili. V Mariboru so študirali študentje z vseh celin. Bil je kot pristanišče sredi hribov, varno pred valovi in vetrovi. Le kaj bi lahko šlo tu narobe? …

In telo: kje bi še lahko naletel na mešanico selečih in domačijskih genov s plemskimi, meščanskimi, delavskimi in kmečkimi koreninami? Kje bi še lahko bil pripadnik vseh družbenih razredov – in hkrati v vseh tujec? …

Za opazovanje družbe in sveta sem dobil najboljše razgledišče. In dobil sem več, kot sem pričakoval … Po razvlečeni in duhamorni uverturi v 'tradicijo NOB', 'bratstvo in enostnost' ter 'samoupravno socialistično družbo' – ravno ko se je pričela moja zavesa razpirati – je šla Jugoslavija k vragu. Vzhodni blok je postal zahodni, zahodni je pokazal svoj pravi obraz in Neuvrščeni so se uvrstili na njegov jedilnik. Kako kapitalizem žre, smo v Mariboru gledali od blizu – tako rekoč iz prebavnega trakta. Od mesta so ostale samo hiše in ljudje – komaj kaj več kot po bombardiranjih 2. svetovne vojne …

Pa še vojno sem doživel: nič resnega, a dovolj, da sem čez nekaj let doumel, kako je, če je resno … Spremljal sem vojne za zaplate, ki so bile nekoč moja domovina. Ko so se končale, sem to nedomovino prepotoval. Kolesaril sem mimo podrtih in zažganih hiš, skozi zaustavljene vasi, zapuščene pokrajine in ubita mesta ter iskal zaplate obcestnih tal, neoznačene z rdečimi zastavicami, kjer bi se lahko ustavil in odtočil brez bojazni, da mi mina raztrga noge. Poslušal sem zgodbe nekdanjih rojakov in si ustvarjal sliko človeške narave …

Potoval sem tudi tja, kjer je bil nekoč Zahod, ki ni hotel postati Vzhod, in tja, kjer je bil nekoč Vzhod, ki je sanjal, da bo postal Zahod. Ujel sem zadnje utrinke, ko sta bila še podobna vsak sebi, in lovil utrinke, ko sta postajala nekaj tretjega. Danes je to tretje ozadje za kičaste ljubiteljske fotografije – v resnici za razglede iz podstrešnih kamric za služinčad. Bogataši spet živijo v trdnjavah, med katerimi potujejo v zaprtih kočijah z oboroženim spremstvom … Mi, ki smo se nekoč zabavali ob branju Alana Forda, pa zdaj zabavamo njih, ker smo liki iz teh stripov …

A nekaj mi še vedno ni bilo jasno: preganjanje čarovnic, komunistov, Židov, notranjih sovražnikov brez osnove, z nesmiselnimi zgodbami, lažnimi pričanji, izsiljenimi priznanji, strahovitimi mučenji in kaznimi, ki so bile same sebi namen. Kako to nastane? Zakaj? … In nato so prišli begunci. Lahko sem gledal, kako to nastane, in sproti dopolnjeval odgovor, zakaj …

Nimam še odgovora, zakaj sebi in svetu povzročamo težave. Imam pa glavni izgovor povzročiteljev: to je vera. Kako nastane? Zakaj? … In nato sta prišla Covid in fašizem. Teoretiki zarot hodijo po ulicah s steklimi pogledi ter pljuvajo svoje lažnive in škodljive nesmisle v naše maske – tako nastaja vera. Zakaj? Ne vem – če jih vprašam, ne dobim odgovora …

Nimam še vseh odgovorov. Ko sem bil majhen, sem se čudil, zakaj so reke tako umazane, da ne moremo piti iz njih. Na severu Kanade sem nekoč pokleknil k reki velikosti domače Drave in pil iz nje kot žival. To je bil moj verski obred … Slutil sem, da se naše packanje sveta ne more dobro končati. Nato so začeli govoriti o tem. Nato se je začelo dogajati … Rodil sem se na robu konca civilizacije. Doživel sem osemdeseta – vrhunec njenega zadnjega vrhunca – in morda bom doživel njen konec, ko bo Hollywood zgorel, Benetke pa bo odplaknilo morje …

Rodil sem se na prelazu med tremi svetovi s čudovitimi razgledi. Misli mi bežijo k davnemu Bosporčanu, ki je s tamkajšnjega grebena opazoval, kako je voda prebila hribe, spremenila Črno jezero v Črno morje, in nič več ni bilo kot prej … Približno takrat se je začela zgodovina. Konca najbrž ne bom dočakal – čeprav se lahko glede na hitrost dogodkov in 'razvoj' pismenosti pustim presenetiti …

Ne živim na kraju, v času in na način, ki bi si jih izbral, če bi lahko izbiral. A kdo ve, kje bi se znašel, če bi izbiral … Tale Slovenija je kar v redu.