Na griču nad Igom so izkopali del 2.500 let starega naselja. Imelo je skoraj tlakovane ulice in hiše so se skoraj dotikale druga druge, kar dokazuje, da gre za skoraj mesto. Kar se tiče prazgodovine, ima s to najdbo tudi Slovenija skoraj vse, kar imajo veliki …

Skoraj … Težava »je v tem, da nimamo podatkov o notranji organizaciji in pozidanosti gradišč.« (vir) Ne vemo, ali so sokrajani živeli skoraj enako ali so bile med njimi razlike v položaju in premoženju; ali so skoraj vsi delali skoraj vse oziroma so imeli mojstre za to in ono. Raziskovalce preveva navdušenje nad najdbo, ki nakazuje, da v železni dobi tod niso živeli samo 'preprosti' poljedelci in pastirji (ali bognedaj lovci in nabiralci) v nekakšnih prasocialističnih skupnostih. Hkrati pa obžalujejo, da najdbe na slovenskem prostoru ne omogočajo, da bi nedvoumno potrdili prisotnost 'visokih' kultur: »z oblastno elito "knezov" in njihovimi obredi, z vojaško aristokracijo, ki spore in vojaške spopade rešuje z dvoboji v bleščečih oklepih in čeladah, včasih na konjih, a tudi z vojaki v strnjenih vrstah in z enotno oborožitvijo, potem s tekmovalci v borilnih veščinah, s svečeniki in svečenicami, z verskimi obredi in procesijami, z miti, rapsodi, glasbeniki, z nakopičenim bogastvom, stiki z daljnimi svetovi.« (isti vir)

Zgornji navedek zveni imenitno, če ga lahko začnemo z: »Nekoč, pred davnimi davnimi časi …« Ja, imenitno bi bilo, če bi se po naših gričih raztezale mogočne ostaline prazgodovinskih palač, iz katerih so mogočni knezi ali celo kak kralj vladali poljedelcem in pastirjem ter pomeščanjenim obrtnikom in umetnikom, se s plenilskimi pohodi nad sosednja, 'manj razvita' ljudstva oskrbovali s sužnji in dragocenostmi, ter se kot Grki vpisali v zgodovino z uspešno odbijanjem napadov mogočnih tujih vojska. V tem primeru si ne bi rabili prisvajati Karantancev ter izmišljevati Venetov in Norih. Ne bi se silili v bajko o Argonavtih, ampak bi ta vsebovala opise dežele, kjer se po skalovjih cedi med in po soteskah buči mleko … Še bolj bi se lahko trkali po prsih, če bi vztrajno zavračali zaostale šege in navade okorelega Rimskega cesarstva. Slovenija bi bila danes svetovno znan otoček prvobitnega staroilirskega mnogoboštva, obdan s krvavimi in nasilnimi enoboštvi, uvoženimi iz tuje nam puščave. Namesto da brezbrižno pozabljamo svoje resnične junake, bi naše bajeslovne junake poznali širom sveta …

Zdaj pa se iz te vznesene slike preselimo v resnično mesto starega veka! Bi se res želeli roditi z mečem na prsih in živeti vojaško življenje v vojaški utrdbi? Biti v vsakem trenutku pripravljeni na obrambo, zavedajoč se, da lahko izgubite vse, kar vam v življenju nekaj pomeni? Vsakih nekaj let neutrudno požigati tuje domove, pobijati starce in otroke ter posiljevati ženske? Trgovati in razpolagati s sužnji, zavedajoč se, da lahko že naslednji dan to postanete sami? Biti plemič ter sebi in drugim sproti določati pravila ali živeti za istim obzidjem s knezom Stalinom in njegovimi sinovi Pol Potom, Kim Il-sungom in Idi Aminom? Onstran tega obzidja potovati samo kot vojak, trgovec ali plemič v vojaškem spremstvu? …

Gradišča niso bila zastonj postavljena na odročnih hribih in v močvirjih, daleč stran od smiselnih poti. Tudi mogočnih nasipov in obzidij niso postavljali zaradi lepšega videza naselij. Če si se kot otrok igral z mečem, si kot mladenič z njim klal in kot zrel mož v mukah umrl zaradi zastrupljene ureznine. V premorih med klanji si popival, se nažiral in posiljeval sužnje. Če si se kot otrok igral z orodjem, si kot mladenič ali mladenka ponavljal ene in iste gibe, in kot zrel človek v mukah umrl od izrabe sklepov. Če si se rodil kot suženj ali ženska, si živel in umrl kot suženj ali ženska. No, suženj se je morda odkupil ali pobegnil; ženska ni imela izhoda …

Krasno, a ne? Res bi lahko bili ponosni na takšno zgodovino, če bi nam jo uspelo dokazati … A kaj, ko so zaostali predhodniki enako zaostalih ekonomskih migrantov Slovanov najbrž res živeli kot skupek klanov in plemen, v katerih je bilo toliko družbene razslojenosti, kot v krdelu volkov ali tropu pavijanov? … Namesto da bi vse dni vadili mečevanje, streljanje in bojne postavitve, so tukajšnji vojaki verjetno krepili mišice z oranjem, zamahe s sekanjem drv, natančnost pa z rezbarjenjem. Svečeniki oziroma vrači bržčas niso bili zgolj sami sebi namen, ampak so opravljali tudi družbeno koristna dela. Ne bi nas smelo presenetiti, če so ti zahojeni Iliri ženske smatrali za ljudi, jih poslušali, tudi če niso bili njihovi sužnji, in cenili, tudi če niso bili njihove hčere. Možno je celo, da so bili možje do njih ljubeči in so seksali iz veselja. Takšne ljudi si je prav lahko predstavljati, kako se v opoldanski vročini prekladajo v skladu s senco in se pogovarjajo s polurnimi razmiki kot Črnogorci iz vicev, ob večerih klepetajo in se šalijo, vmes pa se kdo celo pridruži otrokom pri skrivanju in lovljenju …

Resnica gradiščarskega življenja je verjetno v širokem razponu med eno in drugo sliko. Ponekod je bilo bolj 'razvito', drugod bolj 'zaostalo', povsod pa je nihalo sem in tja med zaostritvami in ublažitvami – prav tako kot dandanes. Skrbno so izdelali vaško situlo, večino vsakdanjih posod pa bolj na hitro, da so se imeli čas tudi sprostiti in pozabiti na čas …

V katerem od teh različno razvitih svetov bi želeli živeti?