Naglo se približuje trideseta obletnica osamosvojitve oziroma praznik dneva državnosti. Ni si težko predstavljati, kako bo nekaj tako imenovanih osamosvojiteljev, na čelu z aktualnim predsednikom vlade, v prihodnjih dneh paradiralo in se napihovalo s svojimi skoraj mitskimi zgodovinskimi dosežki po načelu »osamosvojitev, to sem jaz«. Morda bodo koga zares fascinirali, na primer našega ministra za obrambo, ki z otroškim navdušenjem pleza na tanke, se maže z blatom in občuduje vse vrste orožja, in njemu podobne.

Osamosvojitev Slovenije pa še zdaleč ni bila projekt zgolj peščice posameznikov, ki se zdaj kitijo z njim. Osamosvojitev je bila dolgotrajno gibanje številnih in raznolikih družbenih sil – punk scene, Radia Študent, študentov, tednika Mladine, mirovnih gibanj itd. Ti so orali ledino in utirali pot, na katero so vstopali še drugi družbeni akterji. A temelji samostojnosti so še starejši in segajo prek pogumnih politikov, intelektualcev, pa spet študentov v »svinčenih časih« in seveda vse do partizanskega gibanja in OF. Lahko bi šli še dlje v preteklost, a bodi dovolj.

Da pa mi ne bo kdo očital, da se spet oglaša neki salonski kaviar levičar, moram poudariti, da sem veteran vojne za Slovenije (številka veteranske izkaznice 010950), pa ne eden pisarniških ali bunkerskih »borcev« (ki jih ni tako malo), temveč takšen, ki je bil s puško (in protitankovskim orožjem) na terenu. Zato lahko zdajšnjemu obrambnemu ministru mirno rečem, da tanki, puške, bombe in mine niso nedolžne igračke, niti objekti za poziranje. In vojna ni nič lepega in romantičnega. In vojake je strah. »Junaki« in »heroji« pridejo na plan kasneje, ko je vojne konec, in se takrat važijo ter šopirijo.

 

Tako imenovanim osamosvojiteljem pa lahko rečem, da smo v času osamosvajanja resnično sanjali o pošteni, pravični, svobodni in demokratični družbi, o blaginji vseh državljanov. Sanjali smo o Evropi, ki je bila naš resnični svetilnik. Nikakor pa si nismo niti v najbolj morastih sanjah predstavljali, da bomo po tridesetih leti priča vladnemu uničevanju kakovostnih medijev (STA, RTV, Radio Študent itd.), dekonstrukciji neodvisnega sodstva in parlamentarne demokracije, šikaniranju in poniževanju vseh drugače mislečih, protestnikov itd. Niti v najbolj morastih sanjah si nismo predstavljali, da bomo postali ena od problematičnih in pobalinskih držav, ki pomaga pri uničevanju evropske ideje, ki sicer ni idealna, a je boljša kot življenje v diktaturi ene stranke in ene miselnosti oziroma ideologije.

 

Mnogi tako imenovani osamosvojitelji z aktualnim predsednikom vlade na čelu so si privatizirali široko ljudsko gibanje za samostojnost in si pripeli vse medalje ter zasluge za osamosvojitev. To naj bi jim dalo večno in ekskluzivno pravico, da si lahko lastijo državo in da z njo počnejo, kar koli se jim zahoče. Pač ne! Tega jim ne bomo dopustili! Ponovno raste gibanje, tokrat za »osamosvojitev od osamosvojiteljev«. Za to pa ne potrebujemo tankov, pušk in bomb. Borimo se tako, da protestiramo (kolesarimo), pišemo, podpisujemo peticije, zbiramo podpise, podpiramo in doniramo za STA ter Radio Študent itd.

Tridesetletnico samostojne države bomo dostojno proslavili. Ne pustimo si vzeti države, za katero smo se borili in se ponovno borimo. To počnemo, ker želimo živeti v pošteni, pravični, svobodni in demokratični družbi, kjer vsi živijo v blaginji. To želimo zase ter za svoje otroke in vnuke. Želimo živeti v državi, ki je del mednarodnega okolja, ki je spoštovana članica Evropske unije, Združenih narodov in drugih miroljubnih mednarodnih povezav.

 

Objavljeno v časopisu Dnevnik (v tiskani in spletni izdaji), 16. 6. 2021 (https://www.dnevnik.si/1042957195/mnenja/odprta-stran/veseli-dan-drzavnosti-)