Članek
Okoljevarstvenik je naravni sovražnik

Okoljevarstvenik je naravni sovražnik

Objavljeno Jun 06, 2021

 

Predpostavimo, da je človeštvo za Zemljo, kar je Covid za človeštvo! Sicer bi ga bilo bolj ustrezno primerjati s kugo, a za koga od bralcev je tudi to skrajno …

Da bo temu blagodušnežu bolj jasno, si predstavljajmo, da sveta nismo preplavili mi, ampak lisice! Predstavljajmo si, da je od žive mase vseh sesalcev dobra tretjina masa lisic. Ker so majhne, je to na desetine milijard osebkov. Zemlja bi bila rdeči planet … Nadalje si predstavljajmo, da skoraj dve tretjini preostale žive mase sesalcev predstavljajo izbrane vrste zajcev, glodalcev in krtov, ki jih lisice gojijo za lastno prehrano. Kar so zajci in miši naredili iz Avstralije, bi se dogajalo z večino kopnega … V tem primeru bi vsi sesalci, ki nismo lisice ali njihova hrana, torej kiti, zveri, kopitarji, kenguruji, netopirji, … in opice (vključno z ljudmi), predstavljali zgolj 4,6 % žive mase. Vsem nam bi bil na voljo zgolj prostor, ki ga lisice ne bi uporabljale zase, za svoje črede in za neskončne nasade jagodičevja. Če bi nas našle med zajci ali borovnicami, bi nam seveda trda predla. A če ne bi bili v kletki ali za ograjo, bi se lahko šteli za srečne … No, če lisice v tem odstavku zamenjajmo z ljudmi, zajce, glodalce in krte z govedom, svinjami in drobnico, jagodičevje pa z žitom, dobimo sliko, ki si je ni treba predstavljati, ker jo živimo …


Ko bi bilo samo to! … Ljudje že milijone let režemo in sekamo. Stotisočletja kurimo in zažigamo. Desettisočletja pobijamo velike zdrave odrasle živali, ki jih ostali plenilci puščajo pri miru (no, če bi lisice redno obstreljevale kralje, predsednike, direktorje in župane s steklino, to niti ne bi bilo nujno slabo; bili bi enako stekli, a manj časa …). Še preden se je človeštvo začelo igrati civilizacijo, je iztrebilo večino živalskih velikanov … A vse to ni nič proti tisočletjem kmetovanja, ko smo dobesedno ugrabili najrodovitnejšo zemljo in najčistejšo vodo, pobili vse, kar se je temu dvojemu približalo, in izpulili vse, kar je zrastlo proti naši volji … In tudi to ni nič proti stoletjem industrije, ko živo in neživo naravo ožemamo kot limono in jo zavržemo šele, ko je tako opustošena in onesnažena, da iz nje ne moremo ničesar več iztisniti … Zdaj strgamo ostanke, prilepljene na lupino, vrtamo vanjo, da bi izkoristili tudi to, in raziskujemo Mars, da bi z njim naredili isto …

Katerakoli posamična vrsta, ki bi prevladala širom sveta, bi bila škodljiva. A mi smo še bolj. Ko smo se raztepli iz Afrike, se nismo prilagajali novim okoljem. Nismo razvili odpornosti na mraz, ampak smo se oblekli in zakurili ogenj. Nismo razvili plavalne kože, ampak smo zgradili čolne. Založili smo se s hrano in vodo ter prečili gorovja in pustinje, kjer bi goli in bosi umrli v enem dnevu. Svet smo osvajali, in tako smo se do njega tudi obnašali. Narave nismo imeli za zaveznika. Bila je naš nasprotnik, ki ga je bilo treba prelisičiti in izkoristiti …

Vzemimo katerikoli način življenja, ki ga je kdajkoli kjerkoli živela katerakoli skupina ljudi (od lovcev in nabiralcev do permakulturnih kmetov)! Če bi ta način uporabljalo 8 milijard ljudi, kolikor nas je danes, bi naravi povzročali škodo. Na kakršenkoli človeški način tlačimo Zemljo, smo zanjo bolezen …

Naše početje je stanje na površini 'limonine lupine' pričakovano in neizogibno vrglo s tečajev. Tistih 4,6 % 'divjih' sesalcev pospešeno izumira. Živa masa vsega, kar ni človek, živina ali pridelek, upada. Vrste živih bitij, ki ohranjajo število osebkov, se lahko imajo za srečne … Nismo prva vrsta v zgodovini življenja na Zemlji, ki je povzročila množično izumrtje, smo pa najbrž prva, ki ga poganja zavestno in namerno …

Za nas je to slabo: verjetno smo tudi sami na spisku vrst, ki bodo v naslednjih stoletjih izumrle. Za razliko od ostalih pa se bomo izumrtju upirali na vse možne načine. Takšni smo … Da bi preživeli, bomo šli preko trupel – vsak posebej in vsi skupaj – ter tako vse skupaj naredili še bolj grozno. Ker nas je tako neskončno dosti, bo naše izumiranje dolgo in nasilno …

Če nam bo vendarle uspelo obstati, bodo sledila tisočletja divjega zahoda, preden si bo narava toliko opomogla, da bomo lahko spet zaživeli v miru. Za neskončno vrsto človeških rodov bodo vsako seme, vsaka užitna malenkost, zaplata plodne zemlje in vir pitne vode vredni, da zanje ubijajo, kajti brez njih bodo mrtvi … In če nam bo obnovljena narava nekoč spet omogočala blagostanje, bomo brez dvoma ponovili vajo – s predvidljivo enakim koncem …

Bodimo iskreni: divji zahod je edina prihodnost, ki jo človeštvo ima. Če se uresniči, to pomeni več tisočletno podaljšanje agonije tudi za preostala živa bitja, ki so že zdaj povečini obsojena na neprilagojeno okolje, ograje in druge ovire, hrup, odpadke, strupe, pokole, kletke in izživljanje, strah in bolezni … Si to res želimo ali je za naše potomce in za ostala živa bitja bolje, da izumremo? Če smo nepristranski in sočutni, je odgovor jasen …

A če je dobro, da se Zemlja čimprej dokončno reši človeške kuge, je dobro vse, kar naše izumrtje pospešuje. Dobri ljudje so torej tisti, ki povzročajo izumrtje: kapitalisti in onesnaževalci, sekači in požigalci, divji lovci in potrošniki, vojaki in morilci – vsi, ki ljudi pobijajo in jim otežujejo preživetje, ki izžemajo, zastrupljajo in prezirajo naravo ter v njej vidijo zgolj sredstvo za lastno korist. Lažje, hitreje, bolj obsežno in temeljito imajo možnost izpolniti svoje želje in namene, prej bo teh svetovnih muk konec.

Na drugi strani so ljudje, ki uničevalcem postavljajo zakonske ovire, jih nadzorujejo, prijavljajo in kaznujejo ali celo dejavno ovirajo. Ljudem in živalim v brezupnih okoliščinah pomagajo in jih vlečejo iz krempljev smrti. S tem trpljenje živih bitij nekoliko blažijo, a ga tudi precej podaljšujejo. Če bi uničevalcem pustili proste roke ali celo prispevali k uničenju z enakim zagonom, kot ga skušajo preprečiti, bi do končne rešitve prišlo tako hitro, da bi jo morda celo doživeli. Pravi zlikovci so torej človekoljubi in naravovarstveniki …

Edini, ki lahko svet odrešijo pred človeškim uničevanjem, so ljudje, ki ga uničujejo. Bolj kot ga uničujejo, večje bodo njihove zasluge za nebeški raj, ki se bo vzpostavil, ko nas ne bo več …

Bodite sočutni in pozabite na sočutje! Proč z ekologijo! Poteptajmo človekove pravice in pravice narave! Postanimo kapitalisti in rešimo svet! Dajmo si duška in se obnašajmo, kot da prihodnosti ni – le tako lahko zagotovimo, da je res ne bo!

#Kolumne #Gregor-hrovatin