V Večeru so pred 50 leti, leta 1971, objavili tole: »Pred dvajsetimi leti je na primer dobil slovenski pisatelj za polo (16 strani) poprečno blizu dveh poprečnih mesečnih plač v SRS. Pred desetimi leti je bilo razmerje še ena proti ena, nakar smo zdaj prišli tako daleč, da dobi pisatelj za polo le še polovico poprečne plače Slovenca. Mnenja, kako in kaj bi bilo treba napraviti pri nas, da bi lahko začeli govoriti o spodobnem vrednotenju dela pišočih ljudi, so deljena, Cankarjeva založba pa je prav zdaj enostavno in "enostransko" presekala polemiko in – zvišala svoje honorarje v nekaterih primerih tudi za sto odstotkov.«

Prevedimo to v številke! Povprečna mesečna plača trenutno znaša okoli 2.000 €, dve 4.000 €. 'Slabih' 4.000 € je dobil pisatelj za 16 strani na začetku 50-ih let, 'še slabših' 2.000 € na začetku 60-ih, 'obupnih' 1.000 € na začetku 70-ih, in nato je Cankarjeva založba honorarje dvignila nazaj na 'srednjo žalost' blizu 2.000 €.

Koliko znaša avtorski honorar za polo danes? Javna agencija za knjigo predpisuje »najnižje avtorske honorarje, ki jih morajo izplačati založniki, izbrani na razpisih in pozivih agencije, ki imajo z agencijo sklenjeno pogodbo o sofinanciranju. Višina honorarjev je opredeljena v vseh besedilih naših razpisov, in sicer je naslednja: avtorjem izvirnih besedil v višini vsaj 365,00 EUR.« Če JAK ne prispeva javnega drobiža k izidu knjige, je lahko honorar seveda kakršenkoli, tudi negativen.

'Zgodbica', ki jo berete, obsega 4.000 znakov brez presledkov, malo več kot 2,5 avtorske strani (as = 1.500 zbp). Leta 1951 bi bila kolumna vredna 670 €, 1961 335 €, 1971 167 € (če ne bi izšla pri Cankarjevi založbi), danes pa teoretično 61,06 €, praktično pa je 0, ker Za-misli nima sredstev za avtorske honorarje. Sem smo prišli iz svinčenih časov, ko so bili pisuni sumljivi, 'navadni' delavci pa spoštovani … No, pisuni smo še vedno sumljivi …

Kaj te vrednosti pomenijo za kakovost pisanja? Ne morem govoriti na splošno, lahko pa povem, kako bi bilo od višine honorarja odvisno moje pisanje.

Kaj bi delal, če bi za avtorsko polo zaslužil 4.000 €? Najprej bi z vseh zornih kotov temeljito proučil snov. Poiskal bi strokovnjake in ljudi, ki so kaj podobnega doživeli, in jih izprašal. Kar bi napisal, bi poslal v branje nekaterim od njih, uredniku in naključnim bralcem. Njihove pripombe bi skrbno premislil in uporabil. Več kot 10-krat bi šel skozi besedilo ter obrnil vsako črko in vejico. Odstranil bi vse odvečno in poskrbel, da branje lepo teče. Zadevo bi pustil odležati in šel še nekajkrat skozi. Nato bi jo oddal. Bdel bi nad uredniškimi in lektorskimi posegi, besedilo branil, kadar bi ga bilo vredno braniti, in glede njega popuščal, kadar bi bilo to bolje. Zadnja različica bi bila najboljše, kar bi bil v tistem trenutku sposoben dati od sebe.

Če bi zaslužil 2.000 €, bi počel vse to, vendar ne tako zavzeto. Sočasno bi snoval, pisal in urejal več reči. Ne bi se utegnil povsem posvetiti enemu in se nato lotiti naslednjega. Končno besedilo bi bilo dobro, a bi lahko bilo še boljše.

Če bi zaslužil 1.000 € in bi živel od pisanja, bi mi za kakovostno delo zmanjkalo časa. Za povprečno plačo brez regresa, potnih stroškov, malic in drugih dodatkov bi moral vsak mesec natuhtati, raziskati, napisati in urediti 32 strani besedila, ki bi bilo izdano in honorirano, poleg tega pa svoja besedila predstavljati javnosti in se mrežiti z ljudmi iz posla, da bi si zagotovil prihodnje objave. Če ne bi živel od pisanja, bi bil z mislimi pogosto drugje. V vsakem primeru tega ali onega prav gotovo ne bi opravil dobro. Lahko bi rekel le, da sem se trudil, kolikor se je dalo.

Če bi za 16 strani besedila zaslužil 365 €, bi nakladal (ker na Za-misli zaslužim 0 €, vam je to prihranjeno). Dobro zamisel bi razvlekel in ji na ta način dvignil vrednost. Malo bi poguglal, koga kaj vprašal, napisal in šel 1-krat ali 2-krat skozi. Nato bi zadevo oddal ter prepustil podrobnosti urednikom in lektorjem. Z mislimi bi bil prav gotovo drugje, kajti od pisanja ne bi mogel živeti.

Točno to se dogaja. Knjige so debele in jih lahko beremo počez. Mnoge povedi samo opisujejo nepomembne podrobnosti in prav nič ne prispevajo k dogajanju. Na misel, ob kateri se ustaviš, ker te je zadela v srce ali možgane, skoraj ne naletiš. Besede zgolj tekoče letijo skozi tebe in za njimi ostaja šum. Tudi če obstaja bistvo, ki ima težo, je razvlečeno, zvodeni in izgubi smisel.

Enak 'razvoj' besedil lahko opazujemo v časopisih in revijah. Na začetku so imeli časopisi 2 ali 4 strani na 1 listu. Tam je pisalo vse, kar se je ali bo za bralce pomembnega zgodilo v kraju, deželi, državi in na svetu. Zdaj je javnih občil vedno več, vedno več strani imajo, članki so vedno daljši, vedno manj zanimivi in beremo jih počez.

Tako pa dodano vrednost ustvarja nevidna roka trga …