Šolska snov je kičasta: svet je čudovit, ljudje smo lepi in krasni, vse je lepo in prav. Prej je bilo drugače: bilo je nasilje in nepravičnost, bile so ujme in bolezni. A ljudje smo se naučili vse to obvladati in zdaj, dragi otroci, živimo v najboljšem možnem času; sto let boste lepi in mladi, svet in vesolje bosta vaša, če boste le hoteli in se potrudili.

Grde podobe sedanjosti, ki jih prinašajo hudobna javna občila, so za otroke pretežke. Kako bi revčki trpeli, če bi izvedeli, da njihovi begunski vrstniki izginjajo v drobovju trgovine z belim blagom?! Ne ne, sužnjelastništvo je ukinil Abraham Lincoln, in kasnejšega v šolskih načrtih ni več …

Nekoč so navadni ljudje živeli v blatnih kolibah, njihovi tlačitelji pa v gradovih. Zdaj so ti gradovi muzeji, tlačitelji pa so prepovedani – se učijo otroci v vlažnih podnajemniških luknjah …

»Ko jih je prizadela naravna nesreča, so naši predniki to pripisali jezi bogov in izvajali obrede, da bi jih pomirili. Ker ni bilo znanosti, niso vedeli, kaj je res povzročilo ujmo,« razložijo učitelji učencem, in: »Letni časi so pomlad, poletje, jesen in zima. Ponovite za mano!« – kot da bo zaklinjanje pomirilo podnebne bogove in nam vrnilo dobre stare letne čase …

Neuki predniki so bili res trapasti. Smrtonosne kužne bolezni so pripisali napačnim vzrokom. Pred njimi so se skušali zaščititi z dejanji, ki so jih v resnici širila. Mikrobov in načinov prenosa pač še niso poznali … Kaj vse otrok izve iz učbenikov, medtem ko oče modruje o kitajskem biološkem orožju, mati pa dopoveduje ravnatelju, da bo zbolel in umrl, če bo moral v šolo z masko! …

Šola nas uči podrobnosti o nekdanjih težkih časih, hkrati pa nam onemogoča uvid v sodobne težke čase, kaj šele v to, kako jih preživeti. Sodobni težki časi v učnih načrtih nimajo mesta – razen tisti na drugih koncih sveta, kjer otroci bolj malo hodijo v šole, zato ne znajo reševati težav, ko odrastejo …

Učni načrti so nespremenljivi; snov je treba podati točno tako, kot je predpisano. Če ni napak, vse teče gladko. Ko pride do napak, se v glavnem pokrpajo – da je vtis, da vse teče gladko …

Težki časi so spremenljivi in nepredvidljivi – to je njihovo bistvo. Šola uporablja učne načrte in postopke, ki so bili zastareli že v časih Marije Terezije. Ti otrok ne učijo niti osnov za preživetje v običajni sodobnosti, kakršno smo imeli do leta 2020, kaj šele v letu 2021 in v desetletjih, ki prihajajo …

Se pa najstniki že od časov Marije Terezije tega zavedajo bolje od učiteljev in šolskih oblasti. Zato bežijo od učiteljev in staršev. Zato iščejo znanje pri starejših vrstnikih in v besedilih popevkarjev ter radi prisluhnejo klošarjem in samotarjem. A vsi ti so hodili v šole in vedo komaj kaj več kot oni …

Ko nastopijo hudi časi – kot so zdaj –, se nanje najlažje navadijo predšolski otroci. Odrasli jim povemo, da bo to in to od zdaj naprej drugače, in že naslednji dan oni opomnijo nas, da se to in to ne počne več tako kot prej …

Ko hudi časi trajajo, se stare navade železne srajce spreminjajo. Bolj smo odrasli, bolj izgubljamo tla pod nogami. Nekateri otopimo, drugi besnimo, tretji se zapičimo v nekaj nepomembnega in se ukvarjamo samo še s tem. Ne glede na vsa leta, ki smo jih preživeli v šolah, nimamo prav nobenih znanj in veščin, kako ravnati, da bo najbolje za nas in za druge. Naša dejanja stisk pogosto ne blažijo, ampak jih povečujejo. Nekateri skoraj vedno ravnajo narobe …

… In pri tem vztrajajo ne glede na učinek in posledice. Zakaj? Če smo pridni in vztrajni pri tem, kar nam je tuje in zoprno, rešimo vse težave – to je edino znanje in veščina za soočanje s težkimi časi, ki smo ju odnesli iz šole …

In s tem – s pridnim in vztrajnim krmljenjem kapitalizma – se bomo, ko bo covid za nami, podali nad podnebne spremembe, izčrpanost virov, onesnaženje, izumiranje vrst in prenaseljenost … Če nam je tako uspelo zdelati šolo z odličnim, nam bo uspelo tudi rešiti svet, da bo lepši in boljši kot kdajkoli prej!