Zakaj že praznujemo 1. maj – praznik dela? Izvorno obeležujemo spomin na krvave dogodke v Chicagu leta 1886 s Haymarketskim izgredom, ko je Federacija organiziranih obrti in delavskih zvez zahtevala več delavskih pravic, med njimi predvsem uzakonjen osemurni delavnik (Wikipedija: Praznik dela). V širšem smislu pa obeležujemo dolg, naporen in pogosto tudi krvav proces boja za delavske pravice kot so: primerno plačilo za delo, varni delovni pogoji, osemurni delavnik, pravica do nadomestila za bolniško, pravica do dopusta, malice, pravica do pokojnine, zaposlitev za nedoločen čas itd. A po desetletjih bojev za delavske pravice smo – znova na začetku!

Delavske pravice, ki smo jih našteli, se naglo krčijo oziroma odpravljajo. Za številne, še zlasti mlade, so vse zgoraj naštete pravice večinoma le znanstvena fantastika. Svetovna pandemija je situacijo le še poslabšala. Celotni sektorji – gostinstvo, turizem, kultura itd. – so skorajda popolnoma prenehali z delom. Kaj bo, ko se iztečejo vladni ukrepi, si ne zna nihče zares predstavljati. Zagotovo pa so številna delovna mesta preprosto izgubljena. Verjetno pa se bodo ponovno pojavila kot začasne in ne-varne oblike dela. A to je le zadnja epizoda že dlje trajajočega procesa, ki se mu reče prekarizacija dela.

Prekarizacija dela preprosto pomeni vse bolj negotove oblike zaposlitve ali z drugimi besedami: delo z malo ali brez delavskih pravic – brez bolniške, dopusta, malice, pokojnine itd. Ta proces so še zaostrile sodobne digitalne platforme za posredovanje dela, ki so le druga oblika za najem mezdnih delavcev, kar je bilo značilno za zgodnje obdobje kapitalizma. Naj vas ne zavede, če se mezdno delo zdaj odvija v zelo "moderni" obliki – preko aplikacij na mobilnih telefonih.

Te platforme pokrivajo predvsem storitveno dejavnost in "povezujejo" stranko ter izvajalca storitve. Verjetno najbolj prepoznan ponudnik za prevoze je Uber, poznamo pa jih še celo vrsto, na primer za dostavo hrane – Volt, Ehrana. Podjetja, ki ponujajo takšne storitve, trdijo, da so le posredniki storitve, zato zgolj poberejo odstotke in ne želijo zaposliti "svojih" delavcev.

Nekoč so delavci (s svojim orodjem) pred vrati tovarn čakali, da bi za dan ali morda teden dobili delo in za to prejeli skromno mezdo za opravljeno delo oziroma storitev (brez kakršnega koli zavarovanja, zaščite; skratka brez kakršnih koli delavskih pravic).

Zdaj je razlika samo v tem, da najem mezdnega delavca poteka preko digitalnih platform. Delavci morajo imeti lastna delovna sredstva (kolo, avto) in dobijo plačilo samo za neposredno opravljeno delo. Pri tem nimajo nikakršnih pravic – če zbolijo, če se poškodujejo, nimajo plačane malice, pokojninskih prispevkov. Ničesar. Torej spet smo na začetku – v 19. stoletju.

Zato je 1. maj praznik dela, pa ne samo kot dela prost dan (sodobni mezdni delavci itak nimajo praznikov), temveč kot simbol novega boja za delavske pravice za vse večje število novodobnih mezdnih delavcev. Ti delavci nimajo prave zastopanosti ne v političnih strankah in ne v velikih sindikatih. V resnici bi se morala oblikovati široka politično–civilnodružbena–sindikalna fronta, ki bi zaščitila to prekarno oziroma mezdno (najemniško) delovno silo.

Torej živel 1. maj, a z vedenjem, da smo znova na začetku boja za delavske pravice.