Zakaj nekateri ljudje lažje izrečejo laž kot resnico? A tudi mislijo, kar govorijo? Sploh mislijo, ali so njihove umske sposobnosti vpete zgolj v krpanje ene laži z drugo? Kako je skravžljan um človeka, ki mu je nizanje laži običajen način pogovora? …

Z umetniki laganja v zasebnem življenju hitro opravimo, razen če smo jim podobni ali nagnjeni k samotrpinčenju. Če se takšnemu človeku ne moremo izogniti, ker je sosed, sošolec ali sodelavec, so lahko posledice prisilnega druženja že bolj resne. Če pademo na njegove limanice, pa se naša življenja hitro spremenijo do neprepoznavnosti. Pričnejo se nam dogajati čudne reči. Prijatelji in znanci se pričnejo vesti drugače. Zelo hitro nič več ni, kot je bilo … To se zgodi žrtvam mobinga. To se zgodi ženskam, ki staknejo sprva nadvse očarljive, nato pa vedno bolj pošastne partnerje. To se zgodi ljudem, ki jim pripadnost verski ločini, umetniški srenji, mafijski združbi ali stranki sprva osmisli življenje, nato pa jim ga le še jemlje …

Kaj se zgodi, če združba takšnih kljukcev prevzame oblast, imamo že desetletja možnost gledati na velikem platnu. Dokumentarci in filmi o nastanku, razmahu in uničenju 'velikega' nemškega rajha nas že utrujajo. Gledali smo Miloševića in Tuđmana in videli, da to pelje v isto smer, tudi če zadeve ne uničiš, ampak jo pustiš, da počasi propada. Gledali smo Reagana-predigro, Busha-veseloigro, Busha-žaloigro in Trumpa-gledališče absurda. In ves ta čas nas naš avtohtoni karantanski kljukec navezuje na svoje nitke, skozi naša usta piska besede in nas sili igrati v drami, ki je brez njega sploh ne bi bilo. Vse to smo že videli, vse doživeli, in širom sveta vedno znova nasedli …

Kako vsem tem majhnim in velikim lažnivcem uspe, da nas vedno znova očarajo z enakimi lažmi? Kako lahkotno in temeljito vsak od njih v trenutku, ko se pojavi, preusmeri naš vlak na tir vzporedne resničnosti, z drugimi postajami, drugim ciljem, na katerega pride spremenjen vlak z drugimi potniki? Še pokrajina, ki jo opazujemo skozi okna, medtem ko naša življenja minevajo, kmalu ni več ista …

Morda pa so takšni nepopravljivi mojstri, ker je njihov svet res takšen. Kaj, če že odkar vedo zase, ne morejo z gotovostjo reči, kaj se je res zgodilo in kaj se ni; kaj so morda sanjali ali si tako živo predstavljali, da se jim je vtisnilo kot spomin, ali se pustili prepričati, da se je zgodilo, tako da sami verjamejo? Kaj če je njihov spomin spremenljiv in nevreden zaupanja? …

Postavimo se v kožo človeka, ki se mu to dogaja! Kaj bi počeli, da bi preživeli?

Pričeli bi se ponavljati. Izbrali bi nekaj spominov – temeljnih kamnov – ter na njih gradili svojo osebnost in svoj svet. Vsem živim bi razlagali, da je bilo točno tako in nič drugače. Kar bi dostikrat ponovili, bi si zapomnili – in prilagajali trenutnim potrebam. Temeljni spomin, ki bi ga zanemarili, bi se še bolj spremenil, morda izginil. In namesto njega bi ustvarili novega, morda povsem drugačnega …

Ne bi si mogli predstavljati, da obstaja kdo, ki se zares spomni. Če mi ne vemo, tudi drugi ne morejo. Je zgolj naša beseda proti njihovi. Torej moramo biti glasni in prepričljivi. Dokazi bi bili naš smrtni sovražnik.

Postali bi globoki verniki ali vojaki ideologije. Katerikoli miselni ustroj družbe, ki bi nam nudil ogrodje in gotovost, bi bil za nas varen pristan, kjer so ulice, trgi in stavbe vedno tam, kjer jih pričakujemo, ljudje pa predvidljivi in zaupljivi. Tam bi našli sebi podobne in skupaj bi lahko gradili svojo sanjsko palačo …

Morda je svet bolezenskih lažnivcev le malo bolj zanesljiv kot naš v sanjah. Zato želijo gotovost. Zato je vsak znak nestrinjanja, odstopanja, samodejnosti, življenja, … zanje grožnja s smrtjo. Zato si skušajo ljudi okoli sebe podrediti in jim iz glave izbiti vse, kar je drugačno od njihovih predstav. Zato ponavljajo, kar se jim zdi prav. Zato se obdajajo s sebi podobnimi. Zato rabijo močnega vodjo. In zato ta vodja rabi vodjo. In zato vsi skupaj po božje častijo tistega, ki se žrtvuje, ker prevzame odgovornost in je vodja brez zaslombe – njihova luč v tunelu brez konca …

Imate predstavo? Ste se ustrašili njene razsežnosti? Če moje predpostavke držijo, je ljudi z obupno nezanesljivim spominom komaj kaj manj kot tistih, ki se v glavnem lahko zanesemo nanj …

Zgodovina je v grobem le izmenično preklapljanje med tirnicami; na levem tiru je resnica blagoslov, na desnem prekletstvo, v vlaku pa smo vsi; tudi nekaj levih in desnih kretničarjev …