Komunizem ni propadel zaradi neučinkovitosti ali krvoločnosti. Komunizem je propadel, ker se ni povezal z vero.

Vsi veliki vladarji v zgodovini so bili zlizani z glavno vero na svojem ozemlju. Mnogi so se med velike vpisali zaradi krvoločnosti, s katero so to vero širili. Nekateri, kot Konstantin I. in Henrik VIII, so prišli v zgodovino, ker so glavno vero zamenjali. Z izjemo komunistov pa ne poznam primera, da bi kak vladar vero ukinil.

Veliki komunistični vodje so bili čaščeni kot bogovi. Tudi sam komunizem se je po vzoru ver naslanjal na nesmiselno obredje in občestvo hipnotiziral z verščino. A reči, da je komunizem vera, je manj upravičeno, kot reči, da so vere suženjstvo, tlačanstvo, kapitalizem in prostovoljstvo. Komunizem je edina družbena ureditev, ki svojega obstoja ne opravičuje z navedki iz starodavnih verskih spisov. Če že, so vodilni komunisti nakracali lastne blodnje ter jih ljudstvu vsilili po vzoru svetih knjig.

Komunizem je pravzaprav edina družbena ureditev, ki vsaj delno temelji na znanosti. Marxova Prispevek h kritiki politične ekonomije in Kapital, sta namreč strokovni, ne verski knjigi. Dokazujeta, da obstoječa družbena ureditev najeda samo sebe. Komunizem sicer ni znanstveno utemeljen, a je za razliko od ostalih ureditev nastal kot posledica premisleka, kako to najedanje odpraviti. Krvoločnost je prišla na vrsto kasneje, ko so se komunisti borili za uveljavitev in ohranitev.

Glede na to, kar o kapitalizmu vemo danes, je čudež, da se je komunizem uspel uveljaviti in se je obdržal, kolikor dolgo se je. Koliko gneva je moralo biti v ljudstvu, da je premagalo strah in strmoglavilo vse tiste imenitnike, ki so ga od pamtiveka tlačili? Koliko nasilja je bilo potrebno, da mu je uspelo strmoglaviti vso to bogato, oboroženo, zaščiteno, z vojsko in policijo povezano ter mednarodno podprto gospodo? Koliko nasilja za onemogočanje resničnih notranjih in zunanjih sovražnikov? …

Toliko, da so komunistični vladarji, desetletja smrtno ogroženi in preživeli zgolj po zaslugi nasilja, izgubili mero. Kot Shakespearjev Macbeth so postali enako krvoločni kot kapitalisti. Komunizem je imel na koncu s Komunističnim manifestom ravno toliko skupnega, kot ima krščanstvo z Biblijo.

Evropska cerkev je bila v očeh komunistov notranji in zunanji sovražnik. Ko se je komunizem razširil v Azijo in druge dele sveta, so bile sovražnik tamkajšnje združbe svečenikov. A zakaj so šli s temi mogočnimi ustanovami raje v boj, kot da bi jih skušali pridobiti na svojo stran? Verske skupnosti so prilagodljive. Rimokatoliška cerkvena vrhuška je podprla nacizem, čeprav so se voditelji Rajha odkrito spogledovali s poganstvom. Zakaj se ni pogodila s komunisti? Duhovniki imajo polna usta božje naklonjenosti revežem, krščanski socialisti pa so bili močna struja komunističnih gibanj. Zakaj niso našli skupnega jezika? Kdo je naredil napako?

Ruska pravoslavna cerkev je bila vladna ustanova – torej sestavni del ureditve, ki so jo sovjetski komunisti rušili. Duhovniki, navajeni velepomembnosti in življenja na veliki nogi, prav gotovo niso kazali navdušenja, da bi služili tolpi navadnih državljanov rdeče krvi. Če so hoteli komunisti izkoreniniti carizem, so morali izkoreniniti tudi cerkev kot enega njegovih nedeljivih temeljev. Tu je bil kriv splet okoliščin, ki ni dopuščal možnosti za sodelovanje.

Kar se tiče rimokatoliške cerkve, pa je levji delež krivde brez dvoma na njeni strani. Njena vrhuška je dejavno podpirala kralje, kapitaliste, fašiste in naciste do konca 2. svetovne vojne in še dlje, ter se izrekala proti komunistom. Ko je Rdeča armada kraljem, kapitalistom, fašistom in nacistom naredila konec, se sovjetski voditelji niso kaj dosti pregovarjali s škofi in kardinali. Tem je ruska kri kapljala od rok, še vedno toplih od poslovilnih rokovanj z nacisti, ki so jim pomagali pobegniti …

Slovenska rimokatoliška vrhuška z Mahničem in Jegličem je bila še hujša: kdor ni bil skrajen rimokatolik, je bil že desetletja pred 2. svetovno vojno sovražnik cerkve in države. Med vojno smo imeli po tej zaslugi še svojo lastno državljansko vojno. Na Hrvaškem, v Jasenovcu so duhovniki osebno mučili in pobili na desetine ljudi. Bratenje s to tolpo razbojnikov? Jok, brate, odpade! Bratstvo i jedinstvo gor ali dol …

Komunizem in vera ne gresta skupaj. Res vsi svečeniki tega sveta prepričujejo reveže, da so jim naklonjeni, a le zato, da iz njih izvlečejo denar, hrano ali kar pač reveži lahko dajo bogatim in ostanejo živi do naslednje dajatve. Vrhovni svečeniki vseh ver živijo v razkošju. Komunizem pa ne podpira zasebne lastnine, ampak družbeno. Vrhovni komunisti so res živeli v razkošju, a večina komunističnih veljakov je živela le malenkost bolje kot povprečni državljani. To ni za svečenike. Pred bogovi naj bi bili sicer vsi ljudje enaki, a to ne pomeni, da moramo biti tudi drug pred drugim …

Ker se je odrekel sodelovanju s cerkvijo, je komunizem propadel. Če se ne bi, bi se morda obdržal, a bi bil precej bolj podoben kapitalizmu. Ločitev cerkve od države – pozabite! Odsotnost obupno revnih in neznansko bogatih – pozabite! Naslavljanje vseh in vsakogar s »tovariš« – pozabite! Ženske pravice – pozabite! Ateizem – pozabite! …

Samo v komunističnih deželah smo lahko nekateri srečneži odrasli, ne da bi se nas vera kakorkoli dotaknila. Sam sem imel v osnovni šoli dva, tri sošolce, ki so hodili k verouku. V srednji sem imel enega, ki se je izjasnil kot vernik; ostali so bili tiho. Vero je kdo bežno omenil le, kadar smo se pogovarjali, kako smo preživeli praznike. Šele v študentskem domu in na fakulteti sem se nenadoma znašel obdan s samimi verniki, ki so vneto razpravljali o smislu življenja, o Bibliji pa so imeli manj pojma kot jaz, ki sem v otroštu prebral Olbrachtove Biblijske zgodbe – kot zbirko pravljic, kar tudi je.

Takrat so se mi vsi ti z neba vzeti verniki zdeli zanimiv pojav. Če bi o veri vedel, kar vem danes, bi se počutil, kot da sem padel v film o zombijih, ki ne grizejo, ampak bodo vsak čas …