Najprej beseda o resnici.

  Kaj neki to je?

  Ker ne vem, te besede tudi ne uporabljam. Uporabljam pa besedo: dejanskost.

  In če kaj dejanskost je, potem smem s svojimi čutili odgovorno reči, da vse Bojane in Alojzi tega sveta niste dostojni niti tega, da bi lahko polizali nožne prste ljudem, ki ne blebetajo, kar blebetate vi. Ker preprosto ne razumete in ne zmorete neustrašnega priznanja, da nekaterih reči pač ne razumete in da so draž, slast in izziv umetnosti in znanosti prav v tem. 

  Pač blebetate. Ker ne veste. Lahko ste tudi 20x dr. nečesa, vas narava vselej premaga. Edino na kar se zanašate, je lahkovernost ljudi, kar s pridom izkoriščate.

  S kakšnim pridom?

  Je ta prid biti pod žarometi medijev?

  So ta prid cekini?

  Je ta prid hrana vaši nečimrnosti?

  Je ta prid tudi zavist do ljudi po svetu, ki vedo več in nočejo biti le prvi na vasi?

  Kje pa? – boste zanesljivo rekli.

  In se isti hip zlagali. Najprej sebi.

  V izogib vsem omenjenim pridom je treba najprej postati strog, neizprosen in časten do sebe. In prav to nam govorijo veliki umi človeštva. Vendar ima tako navaden človek, enako kot vi vselej pri roki izgovor za karkoli je že storil, enako kot zanesljivo ima nemalo dragocenih izkušenj, da se storjeno ne more vrniti v nestorjeno. Ne z zanikanjem, že samo z izgovori, opravičevanji in pretvezami za storjeno si otežujete položaj, saj to ni nič drugega kot kupovanje odpustkov od samih sebe, kar lahko počenjate le na račun svojih otrok, vnukov, svojega roda.

  Ne vem, kako boste lahko iskreno pogledali v oči vašim vnukom ko malo odrastejo.

  Iskreno bo stežka.

  Zlahka bo, če bodo po vaši meri. Na kar računate.    

  V podporo rečenega bo dovolj ena od mnogih povezav:

https://www.robertgoreta.si/zakaj-so-mi-rekli-da-gre-za-virus-ce-ne-obstaja/