Vtis je, da znamo drug drugega le še brezpogojno občudovati in po božje častiti, ali pa drugemu želimo počasne smrti v mukah, sramoti in bedi. V dobi lajkanja in trolanja je pošiljanje na smetišče zgodovine izkaz starinskega dostojanstva in vljudnosti. Govorjenje resnice je znak šibkosti. Prav ima tisti, ki je bolj glasen in vztrajen. Sem nas je pripeljala svoboda govora – ki se ji prav kmalu lahko zgodi, da bo končala na smetišču zgodovine …

Spomeniki padajo v morje … Velemožje padajo v #metoo … Gibanja 20. stoletja tonejo v meglo … Kar so ta gibanja izborila, pa 21. stoletje pospešeno odvaža na smetišče zgodovine … Preden tam konča tudi sama zgodovina, je čas, da se vprašamo, kaj sploh je na smetišču zgodovine.

Zgodovino pišejo zmagovalci. Zgodovina poražencev je torej na smetišču zgodovine … Zgodovino pišejo moški. Zgodovina žensk je torej na smetišču zgodovine … Zgodovino pišejo premožni izobraženci, meščani, svobodnjaki, domačini ali osvajalci. Zgodovina nešolanih revežev, vaščanov, sužnjev in tlačanov, tujcev in izdajalcev je torej na smetišču zgodovine …

Večina ljudi zgodovine ni ustvarjala, niti je ni pisala. Živeli so nepomembna življenja, imeli vsakdanje otroke in umrli, ne da bi za njimi ostalo karkoli spominjanja vrednega. Počeli so, kar so počeli drugi, govorili, kakor so govorili drugi, najbrž so tudi razmišljali kot večina okoli njih. Bili so del množice: ko se je nesebično pomagalo skupnosti, so bili dobri, ko se je nad nekom znašalo, pa so bili hudobni. Kot del množice so se kdaj znašli v zgodovinskih trenutkih, a osebno nanje niso vplivali. Za takšnimi ljudmi ostanejo zgolj statistike …

Nekateri – morda nič drugačni od omenjenih – so izginili v pozabo, vendar so pustili pečat, ki ga je zgodovina zaznala. Za poražencem je ostala konica meča v drobovju prestolonaslednika, ki zato ni postal kralj. Za žensko je ostalo okrašeno ogrinjalo, ki se med kralji prenaša iz roda v rod. Za revežem je ostal ljudski napev, za vaščanom rezbarija na ganku, za sužnjem kamni v obzidju, za tlačanom stoletja stara lipa, za tujcem beseda v splošni rabi, za izdajalcem množično grobišče rojakov …

Toda kako so ti ljudje doživljali svet? Kaj so razmišljali? O čem so sanjali? … S čim si je krajšala čas hči grajskega ključarja? Kaj se je pletlo po glavi mornarja na krovu Kolumbove ladje? Čemu se je čudila praslovanska babica med veliko selitvijo narodov? Česa si je želel ulični pek v starem Rimu? Kako je hišna sužnja na jugu ZDA preživljala proste dneve? …

Ko bi te reči vsaj bile na smetišču zgodovine! Vendar jih ni. Zgodovinarji so beležili, kar se jim je zdelo pomembno, ne kar bi lahko bilo nekomu v 21. stoletju zanimivo …

Družba je od začetkov civilizacije zasnovana tako, da so nekateri člani pomembni, drugi pa ne; nekateri imajo pravico biti zanimivi, drugi imajo pravico zgolj biti, ali pa še to ne … Koliko žensk, sužnjev, služabnikov, podložnikov, delavcev je bilo nadarjenih, koliko genijev? Če bi imeli možnost, bi rešili kup težav svojega časa – tudi življenja tistih, ki so jih tlačili. Ustvarili bi umetniška dela, ob katerih bi nam še danes zastajal dih. Tako pa so ženske tkale in dojile, sužnji so razbijali kamne in obirali bombaž, služabniki so čistili in kuhali, podložniki so sejali, želi in pasli, delavci so kopali in gradili, in to je bilo to …

Na vsakega umetnika, ki je ustvaril vsem znana brezčasna dela, bi morala priti enako dobra umetnica. A njenih brezčasnih del ni; le vinjete na preperelih robčkih namesto Sikstinske kapele, le zavržena ljubezenska pisemca namesto Romea in Julije … Na vsakega tehnologa in znanstvenika bi moral priti več kot en mislec – in več kot ena mislica (nimamo besede za žensko, ki misli) – ki bi že takrat izdelala ali dognala, kar je izdelal nek tehnolog ali dognal znanstvenik stoletje kasneje. A to se ni zgodilo, ker je bil tisti mislec nepismen vajenec, vojak ali kurbin sin, mislica pa gospodinja, nuna ali kurba …

Med leti 1917 in 1991 je bilo v velikem delu sveta možno, da je otrok revnih in nepismenih staršev postal mednarodno priznan umetnik, znanstvenik, tehnolog, celo vladar. Nekateri takšni otroci so postali – verjeli ali ne – umetnice, znanstvenice, tehnologinje in vladarice. V nekaterih državah je bilo to možno, ker so imele komunizem, v drugih pa, ker so vladarji to omogočali v strahu pred komunizmom. To je bilo obdobje največjega družbenega razcveta in blagostanja v celotni zgodovini teh držav …

To je bilo obdobje, ko se je zgodovina prvič ozrla na 'nepomembne' ljudi in njihov prispevek k družbam svojega časa – obdobje, ko je začela brskati po svojem smetišču … Meni pa se ne zdi tako zaskrbljujoče, kaj je tam odvrženo in zakopano, kot vse tisto, kar niti ni imelo možnosti, da bi končalo na smetišču zgodovine …