Kako bi izgledala zgodovina, če bi iz nje črtali vse moške razen velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev? Ne bi se dosti poznalo, kajti zgodovina je zgodovina velikih vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev. Ženske so se v zgodovino vpisale samo, če so bile kaj od naštetega, pa še to ni nujno, ker so jih zgodovinopisci omalovaževali in spregledovali.

Če si hočemo predstavljati, koliko ženske zgodovine manjka, si moramo postaviti drugačno vprašanje: Kako bi izgledala zgodovina, če bi izvzeli vse moške, razen tistih, ki so odlično opravljali ženska dela? Preostala zgodovina moških bi bila primerljiva z obstoječo zgodovino žensk. Količina zgodovine, ki bi jo v tem primeru izbrisali, pa je iz zgodovine žensk že izbrisana …

Učijo nas, da zgodovino pišejo zmagovalci. V resnici jo pišejo predstave piscev o tem, kaj je pomembno. Če se jim ženske niso zdele pomembne, o njih niso pisali. Če se jim sužnji, podjarmljena ljudstva, pripadniki manjšin, reveži … niso zdeli pomembni, o njih niso pisali. Tudi če je kdo od njih naredil kaj pomembnega, so njegov prispevek spregledali ali ga pripisali 'gospodarju'.

Poteze vladarjev, vojskovodij, brihtnežev in ustvarjalcev zgodovina prikazuje kot nekaj, kar je zrastlo na njihovem zelniku. A nobena zgodovinska osebnost ne deluje samostojno;vse so podvržene vplivom ljudi iz okolice. In ljudje, ki so v stiku z zgodovinskimi osebnostmi, se na vse kriplje trudijo imeti vpliv nanje … Zgodovina žensk je zgodovina takšnih vplivnic. Sposobna ženska mogoče ne stoji za prav vsakim uspešnim moškim, a moški, ki prezira svoje matere, sestre, žene in hčerke, ki nima prijateljic in se zanaša samo na moške, je težko uspešen … A tudi zgodovina vplivnic je le košček zgodovine žensk – še en košček, v katerem njihovo vrednost merimo skozi moške …

Večina zgodovine žensk se je odvila tam, kjer so bile ženske same svoje. Moški so se že od pamtiveka klatili: lovili, osvajali in ropali, trgovali, prenašali in prevažali, pasli, služili in službovali. Kaj pa so počele ženske?

Skrbele so za otroke in starce. »Nič zgodovinskega,« bi kdo rekel. A otroci so zbolevali in se poškodovali, se zastrupljali in doživljali travme. Starci so se polomili, izgubljali so spomin. Oboji so umirali. In ženske so bile zraven, jih pokrpale, zdravile, tolažile, jim pomagale in jih prenašale. Postopki, ki so delovali, so se razširili. Prevzeli so jih moški in jih uporabljali na svojih klatenjih. Najboljše so prevzeli vrači, svečeniki, alkimisti in znanstveniki, ter jih naprej prodajali kot svoje izume (zdravilke pa proglašali za čarovnice). Zgodovina zdravstva je zgodovina teh moških in 'njihovih' dosežkov. V resnici je zgodovina zdravstva zgodovina okradenih žensk … Zgodovina sodobne psihoterapije je na primer zgodovina znamenitih psihoterapevtov: norišnic, izživljanja, brezumnih zablod tipa ojdipov kompleks in seksualni transfer ter strupenih zdravil. Na srečo se večina ljudi v stiski raje z nekom bližnjim pogovori in se pri njem pocrklja. Ta bližnji je skoraj vedno ženska …

Ženske so tudi pripravljale hrano. Spet nič zgodovinskega? Kaj je užitno in kaj ni? Kako iz neužitnega gomolja iztisniti strup? Kaj zraste, če odvržeš seme? Kaj lahko posadiš? … Malo verjetno je, da so se moški kaj prida ukvarjali s takšnimi malenkostmi, če je bila druga možnost lov. So se pa seznanili z uspešnimi postopki in jih uporabili, kadar med pohajkovanjem niso ničesar ujeli. Izdelali so pluge in skopali namakalne jarke, ter tako sprožili neolitsko revolucijo in začeli zgodovino sodobne civilizacije (ki se bo tudi po zaslugi njihovih 'izboljšav' v pridelavi in pripravi hrane vsak čas končala). A če ženske ne bi pričele vrtnariti, bi se moški še danes ukvarjali z lovom. Zgodovino kmetijstva – in vsega, kar je sledilo – so sprožile ženske, ki so se trudile nahraniti otroke in starce, medtem ko so se moški potepali …

Ženske so vzgajale otroke. Ko so bili vzgojeni, so se deklice poročile in pričele vzgajati otroke, fantki pa so šli ustvarjat zgodovino, da bi se vpisali med moške. Kot moški pa so nekateri od njih postali učitelji že vzgojenih fantkov, ki so njihove modrosti zapisali v zgodovinske knjige …

Ženske niso pisale zgodovinskih knjig. V glavnem so bile nepismene. Zgolj pripovedovale in pele so, kar so moški potem zapisali in postali zgodovinski pisatelji …

Ženske niso imele časa za zgodovino zaradi zgodovinsko nepomembnega opravila, ki se imenuje »podpira tri vogale hiše«. Koliko tega, kar dela hiše učinkovite, lepe in prijetne za bivanje, so izumile ženske? Koliko okrasja je delo ženskih rok? Bi sploh živeli v hišah, če ne bi ženske hotele pred vremenskimi neprilikami zaščititi otrok in starcev? Moškim se ždenje v ščavju še danes zdi zabavno – če ni zraven žensk. Če so, so seveda tudi oni raje doma, kjer je toplo, čisto, pospravljeno in urejeno …

Tudi zgodovino oblačil lahko pripišemo ženskam. Znameniti slikarji so naslikali veliko znamenitih moških v znamenitih oblekah, o katerih je pogosto več zgodovinskega gradiva kot o ženskah, ki so jih izdelale … Bi se Adam sploh kdaj oblekel, če ne bi Eva odela starega bradača in Kajnčka, ki ju je zeblo, preden je poklepetala s kačo in mu ponudila jabolko? …

Sledi denarju – pa boš prišel do moških, ki odločajo. Sledi izročilu – pa boš prišel do ženske, ki ga je začela …