Ko je Đole umrl, nisem imel besed. Samo njegove so mi frčale po glavi – kot črepinje dragocene vaze, ki se je pravkar razbila na tisoč koščkov. Restavriral sem jih in zlepil – s črticami, kot Japonci lepijo porcelan (Život? To ti je ono na grobu, pa kad piše godina rođenja i godina smrti. E, ona crtica između, to je život …). Vse življenje si je pisal nekrolog. V njegovih pesmih je smrti, kolikor hočeš – če jo iščeš. Če iščeš življenje, je življenje. Je to, kar iščeš: pojasnilo, nasvet, tolažba, pozaba, nekaj, da spremeniš razpoloženje …

Za vsak dogodek v življenju obstaja Đoletova pesem. Nekatere ga osupljivo natančno opisujejo. Blues mutne vode je štiriminutni učbenik družboslovja, ki ga razumejo otroci, odrasli pa lahko vse življenje razkopavamo plasti pomenov, ne da bi prišli do trdne podlage … Druge pesmi dajejo dogodkom smisel – brez njih bi obviseli v zraku. Kaj je vojna sama po sebi in kaj je vojna, precejena skozi Ratnika paorskog srca? … Tretje so za spremljavo – ničesar ne spremenijo, a zaradi njih je vzdušje bolj resnično. D-moll je kot Vegeta: žalosti, otožnosti ali brezvoljnosti da vonj in okus …

Drži tudi nasprotno: mnoge Đoletove pesmi so osmislili dogodki, ki so se zgodili kasneje. Ostaje mi to, što se volimo, ena od mnogih pesmi o razpadu ljubezenske zveze, je postala pesem za ljudi, ki se imajo kljub razpadu Jugoslovanske zveze še vedno radi. Tudi upesnjena pravljica Noč, kad sam preplivao Dunav je postala resnična pravljica, s katero je Đole otvoril prvi povojni koncert v Sarajevu. Vsak stih je na svojem mestu – kot da jo je napisal posebej za to priložnost … Đole je balkanski Nostradamus. Neko to od gore vidi sve si bomo lahko peli čez dvajset, trideset let, ko nas bodo podnebne spremembe vsak dan ubijale nežno k'o rukom, ker smo sišli s uma sasvim … Dandanes pa lahko moški prisluhnemo njegovemu prvemu hitu U razdeljak te ljubim, da bomo končno razumeli, od kod se je vzel #jaztudi in zakaj le »ja pomeni ja« …

Đole ni bil samo pesnik, ampak tudi glasbenik. Zaradi močnih besedil to radi spregledamo. Na enem od koncertov je poleg mene sedel Francoz, ki mi je povedal, da mu je Đole všeč zaradi glasbe in vzdušja. Razumel ni niti besedice …

Đole ni bil samo pesnik, ampak tudi romanopisec. Naporen romanopisec: vsak stavek je stih, vsak odstavek kitica. Ko ga prebereš, se moraš ustaviti, da se vsebina razteče po možganih. Na eni strani pove več, kot kdo drug v celem romanu …

Đole ni bil samo pesnik, ampak tudi stand-up komik, ko ta pojem pri nas še ni obstajal. Za umret smešnih zgodb, s katerimi je na koncertih dopolnjeval za umret otožne pesmi, je za več dni poslušanja – brez razvlečenih vicev na prvo žogo, brez seksa, stranišča in bruhanja, brez vpitja in kriljenja, norčevanja in zaničevanja … Da se …

Če si Đole, se da vse. Ko so Narodnjaci pričeli cefrati Jugoslavijo, se jim je vrgel na pranger, samo da bi jo ohranil. Kot Muhammad Ali je iz junaka št. 1 postal izdajalec št. 1. Obmetavali so ga z grožnjami, ga bičali z lažmi, nadeli so mu trnovo krono zaničevanja, moral je prenašati odpovedi koncertov in križanje bi bilo mačji kašelj proti mukam, ki jih je trpel med čakanjem, da se njegova hči zbudi iz kome po prometni nesreči, s katero so hoteli ubiti njega. A kdor je v tem času zavzeto čakal Jezusovo 'vrnitev', je prav gotovo spregledal Đoletovo prisotnost … Ko je mnogo kasneje večina rojakov uvidela, kam vodi 'domoljubje', je s pogorišča domovine vzletel kot na novo rojeni feniks, plamen upanja, da je mogoče Živeti slobodno … Z močjo in voljo Herkulesa je začel lastnoročno krpati deželo, ki so jo namerno ali voljno razmesarili desettisoči domoljubov. V 'sovražnih' tujinah je kot partizan iz starih filmov zavzel odre svoje domovine in na njih ustvaril osvobojeno ozemlje, kjer je s svojimi vitezi okrogle mize ure in ure zdržema zdravil bolne in oživljal mrtve. Razblinjal je meje kot Mojzes morje, zbiral svoje izgubljeno ljudstvo in ga vodil domov – v Salaš ni na nebu ni na zemlji sredi Panonskega morja, ki ga je – kot Bog – z besedami ustvaril iz ničesar … In ves ta čas je ostal isti Đole …

Človeka z roko v žepu ni več … Duša je potonila v samopozabo … Duh pa … duh pa je još jedared prošo Ilicom pa bećarac našvrljao ćirilicom …

Đole je izgubil bitko, ampak je zmagal v vseh vojnah. Njegov spomenik smo vsi, ki smo zaradi njega boljši ljudje, kot bi bili sicer. Ljubav ne pobedjuje, ali je zato nepobediva …