{facebook http://za-misli.si/images/u.jpg}

Koliko nas sploh še živi,

smo res za vse krivi mi?

kaj pa vse te lupine,

ki pozabile so na spomine,

ki brezglavo kimajo,

katerim oprali so možgane?

Te to sploh prizadane?

Vode nepoznane,

za vse, ki imajo polne riti,

ker njim nikdar se ni bilo treba boriti,

ne za obleko,

ne za hrano,

ne za finance....

S srebrno žlico filani,

od nekdaj zavedeni,

da vse pade dol na pladnju,

da oni so več,

da niso podrejeni realnemu stanju.

Koliko nas sploh še živi,

v pravem pomenu besede,

čeprav povsod polno je bede,

polno sovraštva,

polno zavisti,

polno slabe volje.....

Strah prisoten je povsod,

izmikamo poglede,

držimo se zase....

Poglej vase,

poglej ven iz te bede,

spoznaj sovrage,

hrabro naprej.

Prihaja trenutek,

čas bo naposled prišel,

ko vse to bo le slab občutek,

ko pravi človek ne bo več trpel.

Vprašaj se ti,

si res še med živimi,

v tebi ogenj še gori,

ali so ti ga davno ugasnili,

in si skoraj že brez spomina,

veš, človek brez sebe,

je le prazna lupina.

Uroš Sedej - Eli