Ne le vsakodnevna domača, službena in družbena praksa, tudi izsledki mnogih obsežnih raziskav nesporno potrjujejo dejanskost o nezanesljivosti človeškega spomina in pričevanja. Manipulacije z dogmami, prireranjem, prilaganostjo in z nepregledno množico vtihotapljenih spekulativnih in invalidnih teorij so človeku omotili um – še strožje: ga narkotizirali – mediji pa so ga oslepili in pogreznili v mrak in temo, kjer se ne preprašuje. Ker se spričo narkotiziranosti in slepote večina ljudi nima volje prepraševati ali se celo ne more več prepraševati. 

   Zato:

 Enako kot ladijski konvoj, čigar povprečna hitrost je enaka hitrosti najpočasnejšega plovila, se tudi misel čoveštva premika kot najpočasnejše misleči, v najglobljem bistvu – nemisleči in slepi. Najpočasnejše plovilo predstavlja gromozanska večina ljudi. V količini je preveč togega, negibnega. In to je tista zavora, zaradi katere se raven človeštva ne dvigne, preprosteje, vrednostno ne napreduje. Najsibo to po vprašanju umskosti kot po vprašanju duhovnosti, zelo zelo verjetno tudi po vprašanju čustvenosti.   

  Toda – kaj je misel?

  Je misel tisto, kar že tisočletja trdijo da je, ali to le deloma drži ali je celo vse kaj drugega?

  Je tudi videti kaj tisto, kar trdi uradna znanost, ali to spet le deloma drži in ali je to spet vse kaj drugega?

 Tako ena kot druga razlaga preprosto ne držita, ne moreta držati. Vesolje/narava sicer dopuščata ti razlagi za določen čas. Do streznitve. 

 Ker možganska skorja ni prav nič drugega kot obveščevalna agencija, sestavljena iz ogromne množice centrov za oddajanje vprašanj ves čas vseprisotni kozmični informaciji o vsem, hkrati pa je v njej tudi ogromna množica sprejemnikov za odgovore na ta vprašanja. In če ne znaš vprašati, tudi odgovora ne bo. Konec koncev ni iz trte izvita tista, da se ti nekaj pripelje v glavo. In ne samo v glavo. Kot izkušnje, takšna ali drugačna doumetja, takšno ali drugačno vedenje ... in posledično spomin se ti odgovori kot informacija porazdelijo in vtelesijo v sleherno celico človekovega organizma.

  In ne samo v slehero celico. Misli so tudi izventelesne in so vse prej kot zasebna stvar, ker so last vseh, ki želijo vprašati vesolje, se pravi misliti. Ker jim misel sama narekuje misliti. Nekdo iz teh ali onih vzgibov več vprašuje o denimo glasbi in pač dobi več informacij o njej, zato se zapiše glasbi. Spet drugi je bolj dovzeten po vprašanjih fizike in se zapiše fiziki in tako naprej. Saj je vesolje vendar ves čas vseprisotna informacija o vsem, kar vesolje je in nudi. Samo vprašati moraš znati, enako kot moraš biti pripravljen tudi sprejeti informacije iz vesolja. Ni jih malo, ki širijo oslovsko tezo, da smo zakodirani proti sprejemanju teh informacij, vendar je ta teza komajda verjetna, če sploh. Volja vesolja/življenja je, mora biti in zato tudi je, da izvemo kar največ. Zatakne se le pri vprašanjih, zanje namreč ni poguma. Preprosteje rečeno – gre za strah pred neznanim.

  Ali pa ... – brrrr, po svoje kar zmrazi pomisel na naslednje – se nekdo zapiše nečemu iz strahu ali sovraštva in se s svojo dejavnostjo samo maščuje temu, česar ga je strah, kar sovraži.

  »Slajše od medu,« pravi Homer za maščevanje.

  »Ali naj to pomeni, da bi po tej logiki utegnili biti mnogi umski velikani, ustvarjalci ali poustvarjalci samo užitkarski maščevalci temu, kar domislijo, ustvarijo, poustvarijo?« bi vse to posmehljivo komentirala gromozanska večina ljudi, kaj šele pametni psihologi.

  Ni nemogoče. Ni nemogoče. Pomislimo, kaj vse je mogoče v sanjah, po vprašanju domišljije, afektov ...

  Potemtakem ni ravno najbolj neumna tema za doktorsko dizertacijo z naslovom: "Užitkarsko maščevanje zaradi strahu pred neznanim." Če drugega ne, za vsaj nekaj desetletij prerekanj znotraj stroke.   

  Da da, kaj vse je mogoče v sanjah, po vprašanju domišljije, afektov ...

  Na tej točki bi končno lahko na prvo žogo vsaj bežno prikimali nečemu za kar se psihologija ima, vendar se nima. Nima se pravice imeti. Saj so vsi odzivi organizma fiziologija. Saj so vsi odzivi organizma na notranje in zunanje dražljaje samo strukturiranje vode v njem.

  Psihologija tega pač še ni vzela. Ali paaaa jeee? – in samo zato v svojem manipulantskem interesu tako oportuno in poniglavo ves čas prikupljivo prikimava religijam. Kaj drugega kot: "Gliha vkup štrika."  

  Nesmisli, prepričanja, nelogična in bedasta sklepanja itd. so torej lahko samo odziv na površna ali neodkritosrčna vprašanja ali pa gre zaradi strahu pred neznanim za kratek stik v elektriciteti živčevja, ki ga povzroči takšno ali drugačno strukturiranje vode v telesu na te ali one dražljaje. In spet smo pri poprej omenjenima narkotiziranosti in slepoti.  

  Zdaj pa na ulico in skušaj to razložiti nekomu. Saj te ubije, če ne še kaj hujšega. Ljudje imajo do kraja ošaben prezir na kritiko svoje dejanskosti, pri čemer sploh ne vzamejo v ozir neposredno soočenje s svojo dejanskostjo.  

  In kako je z: "Videti kaj?"

  Gre za tzv. mentalni proces. Vidni center ves čas sprašuje centre v možganski skorji, ali imajo kakršnokoli razlago za slike, ki vdirajo vanj. In če v mentalnem, se pravi izkušenjskem in spominskem besednjaku ni nikakršne razlage za došle slike, se jih preprosto ne vidi. Krepitev, večanje in širjenje mentalnega besednjaka so torej gola stvar izkustev, vedenj in spominov, ki so zasidrani v sleherni celici organizma in njegovi auri.

  Mentalnost je potemtakem izključno fiziološkost.

  Da, v naravi je vse genijalno enostavno. Celo najenostavnejše. Tako zgoraj kot spodaj ni v njej ničesar nepotrebnega. Ker za razliko od zavedenih ljudi ni tako bedasta in iracionalna, da bi komplicirala. Povrh je najenostavnejše vedno najtežje doumeti.

  Ker je imenitneje komplicirati. In se seveda pustiti zavajati s strani teoloških in psiholoških sleparskih manipulantov.

  Takšna je torej neizprosna dejanskost, najvplivneša kognitivna gospoda, oholi razlagalci nasprotnega. Tako enostavno, pravzaprav najenostavnejše je to. To isto v brk vsem vašim učencem, razlagalcem psihološkosti, duhovnosti, obskuratizma, okultizma in kaj je še te priskute, v kateri sta dejanskost in poštenost najredkejša elementa. Navsezadnje so in so bile vse vaše "resnice" ena z drugo in ena za drugo ena sama špekulacija, če ne že ena sama zmota, celo preudarna laž.

  Ampak: »Tako se pač reče. Tako pravijo.«

  No, to sta pač argumenta. Zlasti zanje, ki jima pametno prikimavajo.

   In teh ni malo.

  Malo?

  Da maaalo?