Predšolski otroci živijo povsem mimo običajnih družbenih delitev na domačine in tujce, bogate in revne, izobražene in neuke. Vseeno jim je za barvo kože in tudi vrstnikovo neznanje jezika jih ne moti. So pa povsem vraščeni v svoje spolne vloge: izbirajo igrače, ki ustrezajo njihovemu spolu, se raje družijo z otroki svojega spola in se nasploh vedejo ustrezno spolu. Na stiske se pogosto in pretirano odzovejo z 'dovoljenimi' čustvi, 'nedovoljena' pa potlačijo. Vse to kljub temu, da nimajo pojma, čemu spola služita. So se takšni rodili? Ne, tako smo jih vzgojili.

Vcepili smo jim, da so deklice deklice in dečki dečki, da morajo ustrezno izgledati in se ustrezno vesti. Mednje smo postavili ograjo, ki z leti zraste v visok prozoren zid. Dekliške igre in zanimanja, pogovori in odnosi se vedno bolj razlikujejo od deških. Na pragu pubertete živijo vzporedna življenja. Njihovi stiki so omejeni skoraj izključno na nagajanje, norčevanje in prepire. Nato pa jih preplavijo hormoni, in naenkrat nimajo pojma, kaj naj sami s sabo in kako naj drug z drugim.

Spolna vzgoja v šoli ne ujame tega trenutka. In tudi ko otroci izvedo, kakšne spolne organe imajo in kaj hormoni počnejo z njimi, jim to koristi le, da lažje shajajo sami s sabo. Kako naj shajajo drug z drugim, pa jim povedo starši in ulica. Ata reče: »Udari ga!« ali: »Povabi jo na sladoled!« Mati reče: »Povej učiteljici!« ali: »Povej ji, da ti je všeč!« Ulica zna biti strašno pametna, a kaj, ko starejše vrstnice in vrstniki vedo komaj kaj več kot otrok, ki ne ve, kaj pravzaprav hoče in kako to vprašati. Končni izid je, da se medspolni prezir, nagajanje, norčevanje in prepiri stopnjujejo premo sorazmerno z željo po bližini …

Bolj kot znanje o delovanju rodil bi osnovnošolskim pubertetnikom prišli prav pogovori. Kako deklice doživljajo dečke in obratno? Kaj jim je v njihovem vedenju všeč in kaj ne? Kakšne odnose si želijo v šoli, na poti v šolo in domov, da bi bilo obojim prijetno? … Če smo že mednje postavili nepotreben zid, bi morala biti naša dolžnost, da ga okoli 12. leta starosti odstranimo in jim damo varen prostor za pogovarjanje in spoznavanje. Še bolje bi bilo, če zidu sploh ne bi postavili …

Izkušnje, pridobljene skozi takšne pogovore, bi kasneje koristile tudi v partnerskih odnosih. Ko bi eden začutil neugodje, bi drugemu to povedal in bi zadevo uredila; ne bi se vlekla in razraščala do bridkega konca. Večina zvez razpade zaradi komunikacijskih šumov, ki jih partnerja ne znata odpraviti. Sproščenost v medsebojnih odnosih pa bi koristila tudi nasploh; veliko odraslih se le s težavo pogovarja z osebami nasprotnega spola, ki niso njihovi sorodniki, družinski prijatelji ali sodelavci …

Pogovore bi lahko dopolnili z igrami vlog. Prepire, zmerjanja, grožnje, izločitve iz družbe, ki jih doživljajo, bi lahko odigrali, zamenjali vloge in jih odigrali še enkrat. Tudi spolne napade s strani znanih in neznanih odraslih bi morali preigrati. Tako bi ne le vedeli, ampak začutili, kaj se jim lahko zgodi in in se v varnem okolju ustrezno odzvali. Otroci, ki so to že doživeli, pa bi se po takšni izkušnji lažje nekomu izpovedali. Skozi igro vlog bi se lahko deklice seznanile z znamenji, ki nakazujejo nasilne partnerje, in se urile, kako se jih rešiti takoj, preden jih spremenijo v čustvene razvaline in ubijejo. Dečki pa bi se naučili, da hormonska nihanja obvladujejo ženske možgane in s tem razpoloženja in odzive precej bolj kot pri njih, ter se naučili to spoštovati in se ustrezno odzivati.

Vrstniški pretepi in spolna nadlegovanja seveda niso za igro vlog. Bi jih pa morali obravnavati enako resno in skrbno, kot če se zgodijo med odraslimi na javnem mestu. Zakaj ne bi bili policaji redni gostje na šolah? Če bi po predpisih obravnavali otipavanja, do posilstev, zaradi katerih so šole primorane poklicati policijo, morda sploh ne bi prišlo …

Mladostniki za izražanje medsebojne naklonjenosti potrebujejo vzorce. Vzorci v knjigah in mladinskih filmih so večinoma neživljenjski in trapasti, poleg tega povsem izpustijo dotike in popačijo govorico telesa. A spolna vzgoja se raje loteva (preprečevanja) spolnih odnosov, bolezni, nosečnosti in zaščite, pa še to le za silo. Medtem pa dečki otipavajo in nadlegujejo deklice, ker jim je nerodno biti nežni in jih je strah pokazati naklonjenost. Pravi moški tega ne počne – tako so naučeni. Pravi moški se v stiski odzove z nasiljem … Deklice so naučene igrati brezspolna bitja. Tudi one ne smejo pokazati naklonjenosti. In prava ženska se v stiski odzove z jokom ali tako, da se navzven nič ne vidi …

Smo moški nasilni sami po sebi, ali je posledica vzgoje, da smo spolni nasilneži skoraj izključno moški? To ne velja samo za najhujše primere; vsi socializirani moški smo spolni nasilneži – vsi smo svoje sošolke z dotiki, besedami in dejanji spravljali v stisko. Vsi moški tudi v odraslem obdobju vsaj občasno prestopimo mejo v odnosu do žensk. Okoliščine se nam zdijo ustrezne, preplavijo nas hormoni, razsodnost se nam zmanjša in kar naenkrat se druženje sprevrže v poskus predigre. Ljudje smo obupni v branju govorice telesa. Moški ne opazi, da ženska okoliščin ne doživlja kot ustreznih in da je niso preplavili hormoni, ženska pa ne opazi, kaj se dogaja z moškim, sprememba jo preseneti – in zmrzne …

Včasih to vodi v posilstvo, večina takšnih primerov pa se hitro razčisti in razreši, a stiska ostane – pri obeh. Za razliko od žensk moški o tem redko govorimo s komerkoli. Sami v sebi premlevamo, kaj se je zgodilo in kdo je kriv: ti, ona, biologija ali vzgoja? Vprašanje je težko, in če si ne moreš odgovoriti, to vodi v še večjo stisko, ta vodi v sovraštvo do žensk, to pa v nasilje …

Obstaja tudi zrcalna plat: ko se ženski zdijo okoliščine ustrezne, jo preplavijo hormoni, se ji zmanjša razsodnost … in ne naredi ničesar, ker se ne spodobi. Ženska moškega ne sme povabiti na zmenek, ne sme mu izpovedati ljubezni, ne sme se ga dotakniti in se stisniti k njemu. Lahko se zgolj nastavi in upa, da jo bo opazil. Ljudje smo obupni v branju govorice telesa. Moški včasih ne opazi. Včasih opazi, a se ne odzove, ker okoliščin ne doživlja kot ustreznih ali ga niso preplavili hormoni. Ženska užaljena premleva, kaj se je zgodilo in kdo je kriv: njen videz, preveč izstopajoče vedenje, nevidnost ali on? Vprašanje je težko, in če si ne more odgovoriti, to vodi v še večjo stisko, ta vodi v sovraštvo do moških, to pa v zajedljivost in samozatiranje spolnega nagona …

Ženske se o tem med seboj pogovarjajo in se poslušajo. Moški udrihajo čez ženske nasploh in si pripovedujejo vice. Ženski pogovori so združili sufražetke, ustvarili boj za pravice žensk, spremembe zakonodaje, feminizem, ženske študije in privedli do izpovedi o spolnem nasilju. Moške kvante niso privedle nikamor.

Vse to nerazumevanje, nezaupanje, sovraštvo, nasilje in hladnost so posledica spolne vzgoje, kakršne smo deležni – doma in v šoli. Partnerja sta lahko skupaj vse življenje, pa je med njima do smrti tisti prozorni zid, in vsak poskus odstranjevanja ga le še okrepi …

Če bi se naučili pogovarjati, bi se zdaj znali pogovoriti o pobudi »samo da je da«. Moški so večinoma proti in govorijo nasilne neumnosti. Toda: a je res toliko moških tako nasilnih in prezirljivih do želja in pravic žensk? Kaj pa, če je pri mnogih posredi zgolj čustvo, ki ga pravi moški ne sme čutiti in zato o njem tudi ne sme govoriti – strah? Če bi se znali pogovarjati o vseh čustvih in občutkih, bi morda mnogi rekli takole:

»Drage ženske, vaših pobud nas je strah! Nočemo biti nasilni do vas. Nočemo vas prizadeti. Negotovi smo. A pogosto ne vemo, kako ravnati, da bo prav. Kaj reči, kako se vam približati? Pri eni nekaj naredimo, pa je jezna, pri drugi tega ne naredimo, pa je užaljena. Dotiki so skoraj prepovedani: nam še bolj kot vam. Ljudje smo sesalci, in vsi sesalci se radi crkljajo. Zdaj pa ne vemo, ali vas lahko prijateljsko potrepljamo po rami, ker smo veseli, da je posel opravljen. Ne vemo, ali vas lahko objamemo čez rame stisnemo, ker vas cenimo kot človeka ali zgolj potrebujemo trenutek človeške bližine. Nočemo vsi poseksati vseh žensk, ki se vas da poseksati. A ne moremo biti ob vas sproščeni in hkrati skrbno premisliti vsake besede ali geste, da ne bi prestopili meje dovoljenega in zakonitega. In če smo napeti, napetost sproščamo z izbruhi jeze, kajti naučeni smo, da je to edini način dovoljenega izražanja čustev za nas. Radi bi se pogovorili; ne zato, ker ne razumemo vaše stiske in ne spoštujemo vaših pričakovanj, ampak zato, da bo stisk čimmanj in izpolnjenih pričakovanj čimveč.«

In ženske bi lahko rekle: »Dragi moški, plašite nas in privlačite hkrati! Mnogi imate dva obraza: prijaznega na začetku in nasilnega v zvezi, prijaznega v družbi in nasilnega doma. Hkrati si želimo vaše bližine in se ji izogibamo. Včasih vam pošiljamo znake naklonjenosti in se potem delamo, da jih nismo, samo zato, da bi videle vaš drugi obraz. Nočemo vas razjeziti. A kadar smo negotove, nam to daje občutek, da obvladujemo okoliščine. Včasih rečemo nekaj, česar ne mislimo. Drugič hočemo nekaj, česar ne povemo. Nismo enostavne kot vi; v nas se vedno soočajo nasprotna čustva in občutki. Danes smo takšne in jutri drugačne, in nič ne moremo za to. Včasih smo do vas zajedljive zaradi tega, kar se dogaja z nami, ne zaradi tega, kar ste ali niste storili vi. Če odklonimo seks, to ne pomeni, da vas ne želimo v bližini. Ponavadi pomeni ravno nasprotno: da si želimo bližino ali nežnosti. Ljudje smo sesalci, in vsi sesalci se radi crkljajo. Včasih ne potrebujemo rešitve, ampak zgolj čas, da občutek ali razpoloženje mine. Če jočemo, nas ni treba vedno tolažiti. Če se krohotamo, smo mogoče na robu tega, da se zlomimo. Rade bi se pogovarjale; včasih tudi nenamensko in brezciljno, ker je že sam pogovor zdravilo in rešitev.«

A če bi se bili zmožni tako pogovarjati, se zdaj ne bi pogovarjali o tem, kako zmanjšati nasilje, ampak kako še povečati ljubezen …