DIJAKINJA: Danes pa nisi razpoložena.

DIVA: Če ti iskreno povem, razmišljam, ali je prav, da te pripravljam na sprejemne.

DIJAKINJA: A zaradi zgodb o zlorabah?

DIVA: Ja.

DIJAKINJA: Je tako hudo?

DIVA: Sploh si ne predstavljaš!

DIJAKINJA: Pa mi povej!

DIVA: … Ne morem.

DIJAKINJA: … A je toliko tega?

DIVA: Ne, ni toliko. A tudi če je enkrat, je preveč. V našem malem svetu obstajajo bogovi: veliki, nedotakljivi, ki imajo vse na svoji strani in imajo vedno prav – in to vedo. Tudi ti veš. In ko se tak bog odloči, da bo imel mlado, luštno igralko, kot si ti, jo bo imel – zlepa ali zgrda.

DIJAKINJA: Zgrda?

DIVA: Kdo pa ti bo verjel? Kmalu še sama sebi ne verjameš …

DIJAKINJA: A te kar posili ali kaj?

DIVA: Ne. Pove ti, da nekatera vrata v našem malem svetu odpira samo en ključ, in ti si ključavnica.

DIJAKINJA: Torej se obrneš in odideš.

DIVA: Če ti uspe …

DIJAKINJA: Čakaj, a res te posili ali kaj?

DIVA: …

DIJAKINJA: Fak! In če ga prijaviš?

DIVA: Če ga prijaviš, imaš vse življenje na čelu napisano: »Kurba«, ki mu je uničila življenje. Nikamor se ne moreš skriti, in igrala ne boš niti na vaškem odru. In to ni najhujše. Najhujše je, ko si tam s tem človekom, in ti veš in on ve, da nimaš izbire …

DIJAKINJA: Fak!

DIVA: In potem ti pomaga, in mu moraš biti hvaležna. In ne veš več, kdo si in kaj si …

DIJAKINJA: A še to? Torej so vse velike igralke z nekom seksale, da so postale velike igralke?

DIVA: Ne vse. Nekatere imajo srečo in se izmuznejo. Nekatere se prebijajo s trdim delom in vzcvetijo šele po več letih, ko jih oni neha preganjati. Pomembno je tudi, s kom si v sorodu. Če si hči ali žena pomembnega človeka …

DIJAKINJA: Moškega!

DIVA: … potem imaš mir.

DIJAKINJA: Ali te nateguje en slinavec ali pa več njih … In če se vseeno upiraš tem tipom in vztrajaš, da boš igralka?

DIVA: Igranje je skupinsko delo. Si pač na stranskem tiru: honorarka v brezveznih vlogah in seksističnih komedijah, kjer igraš, da si ključavnica, in statistka v oddajah, kjer poziraš kot ključavnica. Če te hoče tip sleči, te bo slekel. Če ne zdaj, pa čez nekaj let na odru, in bo gledal, kako se po tebi plazi igralski kolega. In to bo tvoja edina vloga v predstavi: da prideš, da te kolega sleče in pretipa, in potem greš. Če je tip tvoj mentor, te že med študijem opravlja pri bodočih kolegih. Na vajah ti otežuje delo, da se vsak dan lomiš in greš objokana domov. Kmalu velja, da si nezanesljiva, težek karakter, nenadarjena in kurba.

DIJAKINJA: To je učni proces?

DIVA: Učni proces na akademiji poteka zelo po navdihu … Ti bom povedala, kaj se je zgodilo na vajah pri nas. S sošolcem sva vadila prizor, kjer me je moral osvajati. Ker ni bil dovolj prepričljiv, ker ni dovolj čutil, mu je profesor pokazal, kako se čuti – po navdihu. Naskočil je sošolko, jo vrgel na mizo, zalizal, rekel: »Tako se to dela!« in sedel.

DIJAKINJA: In kaj je naredila?

DIVA: Kaj bo naredila? Obrisala si je usta in vaja se je nadaljevala.

DIJAKINJA: Se po tem vaja lahko nadaljuje?

DIVA: Ne razmišljaš o tem. Skušaš pozabiti. Misliš, da se zgodi samo tebi, čeprav veš, da to ni res. Pogovarjaš se s kolegicami. Vse vemo, kdo so prasci in koga se je treba paziti. A kaj, ko ne moreš mimo njega. In poskrbel bo, da boš sama z njim. In če ti takrat ni uspelo uiti, o tem ne govoriš z nikomer nikoli več … To je sistem. Posamezniki pridejo in gredo, sistem pa ostane. Slejkoprej se ti nekdo postavi na pot, tudi po letih uspehov … Večino ti uspe obiti. Nekateri poskušajo, a niso maščevalni, če jih zavrneš. Včasih je kdo celo očarljiv, in greš z njim, ker hočeš. Mogoče si celo nekaj časa njegova ljubica. A ostane grenak priokus, ker je bila igra moči in si bila šibkejši člen. In če je samo eden, ki se mu nisi uspela izmuzniti, si tiho … Zato tudi zdaj, ko so se nekatere oglasile, iz tega ne bo nič. Govorile bodo o težakih in slinavcih, ki so prežali nanje po nekih hodnikih, in kako so se upirale in zbežale. Nobena pa ne bo povedala, da je ostala v tistem hodniku, ker je vedela, da ni poti nazaj in da je to edina pot naprej.

DIJAKINJA: Ti si povedala.

DIVA: Tebi. In nič ti nisem povedala. Govorim na splošno. Saj vidiš.

DIJAKINJA: In vratarji ostanejo brez imen – mogočne pošasti, ki v temnih hodnikih prežijo na majhne deklice …

DIVA: … In ko nehajo prežati, veš, da si stara in da te čakajo samo še vloge mater glavnih junakov … Malo je vlog za ženske. Večina dramatikov in scenaristov je moških. Pišejo zgodbe o moških z moškega vidika na moški način. Ženske smo žene junakov, ljubice, hčerke in matere. V najslabšem primeru smo služkinje, v najboljšem pa nevarne fatalke, ki jih je treba kaznovati, ker manipulirajo z moškimi. Malo je vlog, ki so nam pisane na kožo: v katerih se lahko razmahnemo, razpremo krila in poletimo kot igralke. Če je režiser ali kateri od glavnih igralcev slinavec, bo takšno vlogo prodal mladi igralki, ki bo šla z njim …

DIJAKINJA: In potem se bo ona počutila krivo, on pa bo car.

DIVA: Tako je to …

DIJAKINJA: Ne, ni! A moraš nujno brcati in kričati, da ne bi bila kriva? Če rečeš: »Ne!« in tip nadaljuje, je kriv on. In sploh je kriv on, ker je na poziciji moči. Tudi če bi ti prišla k njemu in se mu ulegla pod kurca, bi bil kriv on, ker je profesor, režiser, umetniški vodja, direktor, igralec, karkoli. Njegova naloga je, da opravlja svoje delo z najboljšimi ljudmi, ki so mu na voljo. Če ti da vlogo samo zato, ker si mu ga potegnila, je zlorabil pozicijo in slabo opravlja svoje delo. V vsakem primeru je kriv on.

DIVA: In kaj ti to pomaga?

DIJAKINJA: Ne meni – tebi. Če si kriva ti, je kriva tudi begunka, ki so jo na poti posilili. Lahko bi ostala doma in se pustila posiliti tem ali onim vojakom. Lahko bi umrla od lakote ali zgnila v ječi ali končala v kakšnem bordelu. In židovska mati, ki je pripeljala otroke na zbirno mesto; je kriva ona ali tisti, ki so jih odpeljali v taborišče in zaplinili? Bi jih morala sama pobiti, in potem še sebe? Zakaj bi bila ti kriva? Hotela si skozi vrata, skozi katera si imela vso pravico iti. Pošast, ki ti je zaprla pot, pa je nedolžna ali kaj? On je bog, ti pa si kurba?

DIVA: A veš, da nisem nikoli razmišljala o njih. Vedno o sebi …

DIJAKINJA: Jaz lahko ne grem na sprejemce. In kaj potem? Bom pač študirala nekaj drugega. Tudi tam so profesorji, ki imajo ključ od nekih vrat. In potem so šefi, direktorji in ravnatelji in sodelavci … Torej lahko ostanem doma in me bo nategoval samo mož – če se mu bo ljubilo, potem ko je v službi nategnil tajnico in praktikantko in popoldne obiskal ljubico. Torej lahko vse ostanemo doma, in bodo v gledališču spet igrali samo moški, in povsod bodo samo moški, me pa bomo gospodinje, žene, matere, služkinje in fatalke? Krasno življenje! Potem je bolje, da se kar zdaj tu vržem skozi okno … Veš, kaj? Grem na sprejemne! Zdaj so ženske začele govoriti o teh rečeh. Nekaj se bo spremenilo. Pred mano je 40 let kariere. Ne ti ne jaz ne veva, kako bo. Dramatičarke pišejo, režiserke režirajo, igralke igrajo. Tudi naše zgodbe prihajajo ven, povedane na naš način. Prišle bodo tudi zgodbe o zlorabah in občutkih krivde, o pošastih pred vrati in majhnih deklicah, ki jih premagajo.

DIVA: Kako jih boš premagala?

DIJAKINJA: Kot v pravljici: s pomočjo starih čarovnic. Ko bom povedala ime prve pošasti, ki mi bo zaprla pot, moraš priti in reči: »Res je!« In potem moraš iti na Klek in zbrati druge čarovnice, ki bodo rekle: »Res je: ta in ta je pošast, ki že desetletja preži na deklice in jim lomi krila.« Če nas bo dosti povedalo isto ime, bo od pošasti ostal samo povešen bingelj. Jaz bom lahko šla skozi tista vrata, in druge bodo šle za mano. Ti pa boš dobila nazaj svoja krila in izgubila občutek krivde … To je lahko vloga tvojega življenja: težka je, globoka in vidna. Vsaka padla pošast bo Prešernova nagrada zate. Vsaka neposiljena igralka, ki bo sijala v glavni vlogi bo kamen na tvojem Borštnikovem prstanu. Ti od zgoraj, jaz od spodaj – skupaj jih bova zmleli!

DIVA: Pogumna si in polna idealizma. Ne vem, če to zmorem. Ni tako enostavno govoriti o tem. Ni enostavno uničiti življenja kolegu, s katerim si živel in igral, čeprav ga je on uničil tebi in mnogim drugim. Vse, kar sem zgradila, bi se zrušilo; vsi odnosi bi se napisali na novo. Marsikatera 'čarovnica' mi ne bi hotela pomagati. Nekatere ne bi več hotele spregovoriti besede z mano.

DIJAKINJA: Ostali bi ti ljudje, ki so vredni, da ti ostanejo.

DIVA: Prepričati pa znaš … Toda, a lahko prepričaš mojega moža, da me bo podprl? Moje otroke, da njihova mati ni kurba, in moje starše, da njuna hči ni kurba? In druge sorodnike? Nekatere družine so povezane: otroci čarovnic hodijo z otroki pošasti … Nekoč so bili drugi časi. Vem za človeka, ki se je lotil igralkine hčere, pa ni naredila nič, ker bi jo zmlel v prah, njemu pa se ne bi zgodilo nič – in sta dalje delala v isti gledališki hiši. Nje ne moreš pripraviti do tega, da bi spregovorila … In honorarke, ki si ne morejo privoščiti, da bi se jim zaprla vrata televizije ali komercialnih ali lutkovnih gledališč … Karkoli boš prijavila, bodo mnogi skušali pomesti pod preprogo, ker so mnogi osebno vpleteni. Mnoge … Nič ne bo samo med tabo in profesorjem. Cel kup ljudi te bo zasovražil, nekaj te jih bo podprlo, ostali pa se bodo potuhnili in čakali, da mine. In če ti bo kljub temu uspelo stvar spraviti na sodišče, bo tam padla …

DIJAKINJA: Torej čisti obup – Dogodek v mestu Gogi …

DIVA: Nekaj takega, ja.

DIJAKINJA: Tudi ti znaš prepričati, veš?

DIVA: Ne vem, če te hočem prepričati. Hočem ti samo povedati, kaj te čaka – zdaj. A kot si rekla – to ne pomeni, da bo tako tudi naslednjih 40 let. Mogoče pa hočem vlogo čarovnice, ki si mi jo ponudila …

DIJAKINJA: Iskrice imaš v očeh – tiste otroške.

DIVA: Jaz sem letela. Te tvoje pošasti mi niso zlomile kril. Še zdaj letim. Doživela sem svoje velike igralske trenutke. In povem ti: ti trenutki so vredni, da živiš zanje, pošasti gor ali dol. Tudi ti imaš pravico, da jih doživiš – brez pošasti. Jaz pa sem hotela, da zložiš krila in nikoli ne poletiš. Ni prav; ne smem ti že jaz zapirati vrat! Odpirala ti jih bom! Jaz bom tvoja čarovnica! Poletiva! Izstopiva iz moške igre in zaigrajva v svoji!

DIJAKINJA: Če pa nastopava v moški igri; najin dialog je napisal moški. Plod njegove domišljije sva. Na žalost pa ni plod njegove domišljije to, kar sva povedali  …

DIVA: Vendar lahko izstopiva in se naseliva v resnične dijakinje in dive, ki naju berejo.

DIJAKINJA: Da beseda meso postane?

DIVA: Ne, ampak da meso spregovori! Greva?

DIJAKINJA: Greva!

DIJAKINJA in DIVA: Hop!

ZAČETEK