Zamisel o okužbi, ki naj bi prehajala s človeka na človeka, traja že tisočletja. Svoje dni bi naj okužbo predstavljali demoni in zli duhovi, kar so svečeniki in tedanji zdravniki z velikim veseljem sprejeli. V isti koš so metali in kolero in kugo in vrsto drugih bolezni.

  Mar je danes kaj drugače? Demoni in z njo demologija sta še kar naprej na oblasti. Le da sta skomercializirana farmacija in z njo podkupljiva uradna medicina povzeli docela zgrešeno tezo Pasteurja in prenosljive demone in zle duhove odtlej pač imenujemo viruse.

  "Slični organizmi pod sličnimi pogoji slično reagirajo." In to je vsa skrivnost. Slični organizmi reagirajo slično na z določenimi bakterijami onesnaženo vodo – in lahko razsaja kolera. Več ljudi, ki pije to vodo, večja je možnost, da se ljudje številneje zastrupijo. Gre torej za zastrupitev. Prenašalec je potemtakem onesnažena voda. Tisti, ki te vode ne pije, pač ne faše kolere.

  Slični organizmi reagirajo slično na ugrize nekih podganjih bolh – in lahko razsaja kuga. Tisti, ki jih te bolhe niso naskočile, pač ne fašejo kuge. Nekaj podobnega je z ugrizi klopov, ko je številčna možnost ugrizov v nekem okolju bistveno manjša, zato tudi ne rečemo, da razsaja borelioza. Ali pa s piki komarjev, ko nekje v odvisnosti od vrste komarja le zoprno zasrbi na mestu pika, drugje, kjer so komarji druge vrste, pač lahko pride do rumene mrzlice. V enem, drugem in mnogo podobnih primerih so žrtve samo tisti, ki na ugrize ali pike določenih insektov, žuželk ... reagirajo slično. In ti odzivi niso prenosljivi. Zlasti to ne. Punce, fantje, naj vas piči še tako strupena kača, lahko podležete le vi. Samo vi. Nihče še tako blizu vam.

  Se pravi: Če je že kaj množično prenosljivo, so to okoliščine – pač razne toksične snovi v zraku, vodi, hrani, pijačah, insektih, žuželkah ...

  Moderna tehnologija in sredstva omogočata marsikaj. Tako laboratorijsko proizvodnjo toksičnih snovi kot njihovo širjenje. Stežka – če sploh – je moč pomisliti, da bi mogli toskine skuhati v laboratoriju in širiti naokoli kak šlosar, pisarniški delavec ali prodajalka. Saj vendar niso v belem. To predvsem. 

  In kaj toksini so?

 So v glavnem beljakovinske snovi, ki lahko spremenijo potek kemičnih reakcij v organizmu in ki lahko motijo ali celo povzročijo celično smrt organizma.

  Alojz, če imaš reči kaj tudi proti eni sami vejici v zgornjih vrsticah, potem se te odrekam biti kolega pisatelj. Ker preprosto nimaš dovolj poguma in domišljije, da bi mogel biti to. Zato si moram za pišočega kot ti izmisliti kak nov izraz. 

  Sklenimo: Odziv posamičniega organizma na toksine ni prenosljiv na drug organizem. Narava ni tako neumna. Ljudje pač.  

  In ker se podkupljivi dobri ljudje v belem še kako zavedajo te množične ljudske neumnosti in strahu pred njihovem statusom, bodo že strokovno rekli svoje, se pravi, blebetali o nečem, česar narava ne dovoli. Lahko jo priganjajo, prisilili je zanesljivo ne bodo.

  Strnimo: Lažnivost in hinavščina do koder sega naša atmosfera in še dlje.

  Hipokriti in ne hipokrati.

  Navzlic tej dejanskosti so dobri ljudje v belem tako sami zase kot v zavesti večine ljudi še kar naprej polbogovi. Dovolj je že rahlo podvomiti v njihovo, že ti bo vsaka avša zabrusila – češ, saj nisi zdravnik!  Edino kar dejansko drži je pa dejstvo, da tisto, kar pravi večina ljudi, ne more in tudi ne sme držati. Večina ljudi se namreč drži tiste prastare oslovske, da vsi ljudje vse vedo. Nak, ne vedo. Že že, da vedo praktično vse o kom iz njihovega okolja ali s čim jih pitajo ti ali drugi mediji. Da da, o kom "vedo" praktično vse, o čem pa komaj kdo kaj.

  O teh rečeh je že konec 17. stoletja spregovoril eden od veleumov človeštva, Blaise Pascal – citirano: »Sodniki so dobro uvideli, kje je njihova skrivnostna moč. Njihove rdeče halje, pa hermelinski ovratniki, v katere se zavijajo kot nagačeni mački, palače, ki v njih razsojajo, lilijini cvetovi, vsa ta slavnostna oprema jim je na moč potrebna. In ko bi zdravniki ne nosili svojih halj in copat in bi učenjaki ne imeli štirioglatih čepic in štirikrat širših oblek, kakor je potrebno, bi nikoli ne mogli varati sveta, ki se ne more upirati tej tako prepričevalni paradi in maškaradi – (šaradi: op. avtorja). Ko bi sodniki dejansko imeli v rokah pravico in ko bi zdravniki znali zares ozdravljati, bi ne potrebovali nobenih štirioglatih čepic; vzvišenost teh znanosti bi že sama vlivala dovolj spoštovanja. A ker je njihova učenost le namišljena, se morajo zatekati k tem ničevostim, ki zavedejo domišljijo tistih, ki imajo z njimi opravka; in s tem pri ljudstvu v resnici vzbudijo spoštovanje.«

  Vendar je to spoštovanje v najglobljem bistvu stoletja trajajoči prastrah, trepet in cepet pred temi vzvišenci, ki praktično večino klientov ali pacientov obravnavajo prevzetno. Že površen opazovalec zazna, da se jih razen njihovega napihnjenega položaja v družbi in višine honorarja kaj več v glavnem ne tiče.   

  Zelo verjetno je imel Hegel tudi te reči v mislih, ko na nekem mestu prigovarja, naj vendarle ločimo idejo krščanstva od njegovih pojavnih oblik. Kaj več drznosti si možakar kajpak ni smel dovoliti. Že zaradi svojega položaja profesorja in rektorja v ustanovah, kjer je v vsaki učilnici visel križ. Če se z miceno domišljije samo za hipec podamo v njegov čas, bi nazadnje tudi ne mogel opravljati teh služb, v kolikor bi ne bil redno videvan pri cerkvenih obredih.

  Oba, Alojz, se docela zavedava, da tudi ti ne bi več mogel opravljati svoje službe, v kolikor bi ne bil trobil, kar so ti naložili, kar moraš. Si se kdajkoli vprašal, zakaj moraš trobiti to?

  Ampak služba je služba, kajne?

  Žalostno.

  Žalostno, ker ni poguma.

  Ker ni poguma odreči se lažnivega statusa.