Znanost ima dve vlogi. Prva je, da širi naše znanje o življenju, vesolju in sploh vsem. Druga je, da s tem znanjem soustvarja sedanjost in načrtuje prihodnost.

Naravoslovje nas je v zadnjih 100 letih o vesolju naučilo več kot v celotni (pra)zgodovini človeštva, obenem pa je tudi nas poslalo v vesolje ter načrtuje naselitev na Luni in Marsu. Razkriva skrivnosti celic, atomov in nesnovi ter s tem znanjem gradi nova življenja, nove snovi ter odpira vrata v vzporedne svetove. Na sredi med vesoljem in atomi pa naravoslovje gradi povezave, po katerih prihajamo drug k drugemu, ter prostore, v katerih izmenjujemo znanje in dobrine. Računalniki so se v tem kratkem času iz boljših različic abakov in pisalnih strojev razvili v boljše različice živih bitij. Če bomo preživeli podnebnocivilizacijski zlom, ga bomo po zaslugi njihovih, ne lastnih sposobnosti …

Na meji med naravoslovjem in družboslovjem je dušeslovje. V zadnjih 100 letih je odkrilo podzavest, raziskalo duševne bolezni in duševna stanja. O možganih zdaj vemo približno toliko kot o vesolju in atomih. A kljub dodatnemu znanju dušeslovci počnejo, kar so počeli pred 100 leti: ljudi z motnjami v delovanju možganov omamljajo in duševno lomijo. Morda so pri tem malo manj nasilni in se malo več pogovarjajo … Največji strokovni korak v vsem tem času je bržkone odstranitev istospolne usmerjenosti s seznama duševnih bolezni …

Kaj pa 'čisto' družboslovje? Zgodovinska sestavljanka se zlaga. Imamo znanje, zakaj in kako se družbe razvijajo in propadajo, a ga ne uporabljamo … Vsak strokovnjak za vzgojo ponuja svoj način vzgoje. A te načine redko kdo znanstveno preizkuša in primerja. Gre skoraj izključno za razprave o mnenjih in osebnih izkušnjah. To je najbolje vidno pri perečih poglavjih: telesnih kaznih in permisivni vzgoji. O obojem strokovnjaki govorijo na podobni ravni kot nestrokovnjaki – ljubiteljsko: kogar starši niso trpinčili, pa se kljub temu vede neustrezno, je razvajen, pika. Največji korak vzgojne zanosti v zadnjih 100 letih je nenaklonjenost telesnemu kaznovanju … Izobraževanje se skoraj ni spremenilo: predavanja, branje, pomnjenje podatkov, odgovarjanje, reševanje pisnih nalog. Napredek: zdaj si učenci včasih ogledajo kak film in učbeniki so v barvah … Ekonomija je bolj vera kot znanost. Njen dosežek je neustavljivo naraščanje bogastva bogatih in nepredvidljivosti naravnih pojavov … Pravo jo pri tem podpira in skrbi za lepotne popravke … V zadnjih 100 letih je bilo izvedenih na tisoče družboslovnih poskusov in raziskav. A družboslovci še vedno ne znajo predvideti, kako se bo neka skupina ljudi odzvala na določen pojav. Še izida volitev ne znajo napovedati. Znajo le precej bolj tehtno pojasniti, zakaj so se ljudje na nekaj odzvali, kot so se …

Ob osupljivem vsestranskem napredku naravoslovja družboslovje izgleda, kot da se sploh ni premaknilo. Revščina, lakota, neizobraženost, izkoriščanje, nasilje in vojne so na svetovni ravni podobne, kot so bile pred 100 leti, nekaj odstotkov gor ali dol. Prizadevanja družboslovcev, da bi se to spremenilo, so enako brezupna, kot so bila takrat. Občutno boljše je le stanje glede bolezni, za kar pa ima spet zasluge naravoslovje z zdravili in cepivi …

Družboslovje zgolj ugotavlja, kaj je, kako je in zakaj je. Res skokovito širi naše znanje o življenju. Vendar to znanje malokdo uporablja: vladarji, učitelji, delodajalci, partnerji in starši počnejo kup reči, ki so dokazano neučinkovite in škodljive, mnogih postopkov, ki so dokazano učinkoviti in koristni, pa niti ne poskusijo uporabiti. Družboslovje ne soustvarja sedanjosti in ne načrtuje prihodnosti. Deklaracija o človekovih pravicah (1948) ter vnos njenih načel v kopico ustav in zakonov je njegov zadnji mogočen prispevek k družbenemu napredku. A kot vidimo, je deklaracija zgolj papir; pravice prihajajo in odhajajo v valovih …

Tudi hitlerji prihajajo, a žal je to bolj plima kot valovi … V zadnjih 100 letih je Mein Kampf (1925-26) bolj vplivno, učinkovito in trdoživo družboslovno delo kot vsi ostali družboslovni prispevki skupaj. Oblikovalo je družbo svojega časa in načrtovalo prihodnost – beseda je meso postala. Meso je bilo premagano in knjiga začasno prepovedana, a so se njeni nauki ohranili v utrjevanju kapitalizma proti komunizmu in obratno. Danes je dokazano učbenik novih hitlerjev – družboslovni učbenik …

A kako bi bilo drugače? Ustave in zakonodaje držav širom sveta so v tem času doživele zgolj lepotne popravke: pankrti so postali nezakonski otroci; ženske so na papirju postale ljudje; invalidi med vegetiranjem ne rabijo gledati v zrak, ampak smejo opravljati enolično in nesmiselno delo; živali se ne sme več mučiti na vse možne načine, ampak le na predpisane … Bistvo državnih ureditev pa je ostalo enako: vojaška hierarhija odločanja, birokracija in kapitalizem.

In kar je najhuje – družboslovje se v ta ustroj družbe niti ne zaletava. Družboslovci ga skrbno vzdržujejo na svojih univerzah in inštitutih. Raziskujejo ga, razglabljajo o njegovih slabostih in omejitvah, a izven njega ne znajo misliti – kot v srednjem veku niso znali misliti izven okvirov fevdalizma in krščanstva. Tudi komunizem je navsezadnje le odziv na kapitalizem. Predpostavlja manjši delež skrajnih bogatašev in skrajnih revežev, vse ostalo pa je bolj ali manj enako.

Če družboslovci naletijo na skupnost, ki se usklajuje na povsem drugačne načine, jo raziščejo in prispevek z malo sreče objavijo v reviji, do katere imajo dostop le izbrani družboslovci. A različne ustroje družbe bi lahko znanstveno preizkušali v begunskih taboriščih, favelah, državah po koncu vojn, pa tudi v 'običajnih' občinah in pokrajinah. Poskusni ljudje bi jim bili hvaležni in bi z veseljem sodelovali. In ko bi neizpodbitno dognali, kateri ustroj družbe je za ljudi najboljši, bi z dognanji pritiskali na vlade, ustvarjali programe strank, sodelovali na volitvah in spreminjali svet. Vendar jim doslej to še ni padlo na pamet; raje samo opazujejo, sprašujejo in popisujejo.

Pred 100 leti so bila vesoljska potovanja sanjarija. Naravoslovje jo je uresničilo. Pred 100 leti so reveži sanjarili o preskrbljenosti, ženske o enakovrednosti, LGBTQI+ ljudje o sprejetosti, dežurni sanjači pa o svetu, ki ga ne bi poganjal vrtinec nasilja in strahu. Družboslovje je odtlej ugotovilo, da smo dosegli konec zgodovine, mogoče ga pa tudi nismo …

Malo možnosti je, da bi vnuki nekaterih sedanjih najprodornejših družboslovcev preživeli del svojega poklicnega življenja kot znanstveniki ali poskusni zajčki v takšni skupnosti. Skoraj zagotovo pa bo kateri od njih preživel leto ali dve kot znanstvenik na Marsu. Enako gotovo je tudi, da bo imel na postaji šefa, ki ga bodo morali vsi ubogati, če bo imel prav ali ne. Oba bosta udeležena na neskončnih sestankih in pisala dolga poročila. Na Zemlji bosta imela vrhovnega nesposobneža, ki bo bolj malo razumel in jima bo oteževal delo, ter sponzorje, ki bodo bogato služili s sadovi njunega dela …

Družboslovje ni namenjeno samo temu, da bolje razumemo družbo. Če noče biti samo sebi namen, morajo njegova dognanja na družbo tudi vplivati. Ni dovolj napisati knjigo; treba jo je živeti … A namesto »Moj boj« naj bo raje »Moj spokoj«!

Normal 0 21 false false false SL X-NONE X-NONE /* Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:"Navadna tabela"; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-priority:99; mso-style-parent:""; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-margin:0cm; mso-pagination:widow-orphan; font-size:10.0pt; font-family:"Calibri",sans-serif; mso-bidi-font-family:"Times New Roman";}