Pogosto izjavimo, da smo se pripravljeni žrtvovati za drugega; morda bi kdo k temu dodal, da je to najvišji izraz ljubezni. Vendar gre pogosto samo za našo načelno pripravljenost. Na nek način pa je cepljenje ravno to: sprejeti tveganje, da zavarujemo druge.

Smo izrazito individualistična družba. Kar je po eni strani dobro. Vsak posameznik je dragocen in edinstven. Družba je bogata, ker jo tvorijo tako raznoliki posamezniki, seveda če vsak posameznik tudi vsem drugim posameznikom (ali skupinam, državam) priznava njihovo edinstvenost in s tem tudi njihovo dostojanstvo ter pravice.

Po drugi strani pa je individualizem lahko tudi slab, če se posameznik, posamezna skupina ali država postavijo nad druge, če so brezbrižni do njihovih problemov ali pa z njimi sebično tekmujejo in si prisvajajo njihove dobrine.

Individualizem sam po sebi torej ni nujno nekaj slabega, vendar posamezniki (skupine, države) veliko bolj uspevajo, če sodelujejo in če so zmožni storiti dejanja, ki so dobra za vse. Temu pa lahko že rečemo nesebičnost.

Danes poteka burna razprava o cepljenju. Res je, cepiva (zaradi nujnosti) niso povsem preizkušena. Res je, farmacevtska podjetja bodo pri tem veliko zaslužila. Res je, politiki epidemijo izkoriščajo za utrjevanje svoje moči. In res je, marsikateri njihov ukrep je nesmiseln.

A cepljenje je vendarle zaenkrat najboljša oblika, da se zaustavi epidemija. Cepljenje je predvsem v 20. stoletju rešilo na milijone življenj. Morda bomo v prihodnosti našli drugačne poti. Zaenkrat pa izgleda, da je cepljenje najboljše sredstvo za ustavitev koronavirusa.

Mnogi najranljivejši se ne bodo smeli cepiti. Njih je mogoče zaščiti samo, če smo sami cepljeni. Čeprav pri tem marsikaj tvegamo. A tako pač je vselej v hudih in negotovih časih.