Če bi okoli brezciljnosti, brezvoljnosti, črnih misli, izgorelosti, obupa, potrtosti, tesnobe in žalobnosti zganjali takšen cirkus, kot ga okoli covida, bi jo v enem letu obvladali. Če bi se okoli vsakega tesnobneža 24 ur na dan trudilo toliko strokovnjakov, tablet ne bi potreboval skoraj nihče.

Je težava v tem, da se okoli tesnobnežev malokdo trudi? Lahko je tudi v tem, da se trudijo preveč. Lahko jih spravlja v tesnobo način, na katerega se trudijo. Predstava ljudi o duševnih motnjah in boleznih je izkrivljena. Tisti, ki jih nekaj muči, nimajo pojma, kaj bi jim pomagalo, 'zdravi' pa na to olje prilivajo ogenj. Kdaj samo poslušati, kdaj svetovati, kdaj ukrepati? Kaj reči, kaj narediti, da ne bo še huje?

Pogovor, podpora in tablete lahko rešijo marsikaj, vsega pa ne morejo. Ne morejo ozdraviti družbe. Kaj, če si tesnoben, ker je človeštvo brez prihodnosti, vedemo pa se, kot da jo imamo? Kaj, če si tesnoben, ker te nihče v družini nima rad? Kaj, če te otroci ne osrečujejo, ampak jih imaš le zato, ker se otroke ima? Kaj če si dosegel vse, kar si se namenil, in te zadovoljuje, a pred seboj vidiš samo še leta in leta istega, upokojitev, staranje in smrt? …

Je huje, da si zgrešil poklic, ali da si ga zadel, pa to ni to? Sam sem se nekega dne malo po koncu študija resno vprašal, ali obstaja kakršnakoli možnost, da bom kdaj ustvarjal lutkovne, igralske in filmske predstave, kakršne bi želel, na način, ki bi se mi zdel ustrezen – če npr. stisnem zobe in se prebijem na pozicijo umetniškega vodje. Ugotovil sem, da ne – ne z ljudmi, ki te reči delajo, ker jih nočejo delati drugače. Zakaj? Tako se pač dela – ne glede na občinstvo, na družbeni učinek, na osebno zadovoljstvo, na posledice za telo in duha. Izločil sem se iz sveta šovbiznisa, in doslej mi ni bilo žal. Ko zdaj, na polovici njihovih ustvarjalnih poti ocenim, kaj so od takrat ustvarili moji sošolci, ni ničesar, pri čemer bi res hotel biti zraven – tudi če izvzamem davek na ustvarjalniško življenje: nujno zatekanje v mamila, vero ali new age, a kljub temu bolna in uničena telesa ter prezgodnje smrti. Lutkovno gledališče, zaradi katerega sem zašel v ta tuj svet, pa se je takrat začelo spreminjati in se je doslej povsem izrodilo: zdaj ni ne lutkovno ne igralsko, ne za otroke, ne za mladostnike, ne za odrasle.

Najtežje mi je bilo tik pred odločitvijo, da izstopim. Ko sem, je z mene padlo veliko breme. Tudi potem mi je bilo hudo, kadar sem naletel na slabo predstavo, film ali nadaljevanko, a vedno manj. Zdaj me ne boli več …

Na podoben način sem doživljal Nova leta. Ko si otrok, dijak ali študent, je vedno pri roki klapa za žurko. Lahko je dobra ali slaba klapa, dobra ali slaba žurka, a vedno je. Ko sem zaključil s študijem in se izkoreninil iz družbe ustvarjalcev, pa ni bilo ne enega ne drugega. Novoletna praznovanja so mi šla na živce, na živce pa mi je šlo tudi, če nisem praznoval. Nekoč sem se za Novo leto priključil klapi iz srednje šole, a je bilo na silo. Drugič sem ga dočakal na cesti. Zgodilo se je, da sem doma gledal filme, pa tudi, da sem zadevo prespal.

Po nekaj bednih Novih letih sem spoznal, da me ta rajanja ne spravljajo v tesnobo zaradi pomanjkanja primerne družbe, ampak da sam nisem primerna družba. Ne pijem, ne plešem, ne maram hrupa in gneče in ponoči raje spim. Praznovanje Novega leta se mi zdi neumno. Zakaj bi komurkoli voščil karkoli samo zato, ker je ura toliko in toliko? Ves december mi gre na živce s svojim kičem in prisiljeno radostjo (zato mi je bil letošnji daleč najbolj všeč), in vedno komaj čakam, da pride tih in prazen januar.

Nisem edini s takšnim 'izkrivljenim' odnosom do praznikov. Ko sem glede tega razčistil s sabo, pa se je samodejno ustvarila novoletna klapa meni podobnih čudakov, s katerimi prebijemo najdaljše noči, ne da bi se metali na zobe. Kdor ni praznično razpoložen, lahko tak ostane. Kdor je zaspan, lahko spi. Če se debata razvname, jo pustimo teči tako dolgo, da se ohladi. Počnemo, kar pač počnemo, in če komu do tega ni, je samo zraven.

Po svojih in izkušnjah znancev s potrtostjo sem prišel do naslednjega spoznanja: brezciljnost, brezvoljnost, črne misli, izgorelost, obup, potrtost, tesnoba in žalobnost te ne zgrabijo v primež zato, ker bi nekaj rad, pa ne moreš, ampak zato, ker delaš nekaj, česar nočeš. Želja biti svinjsko bogat ali sanjarjenje o tem, kako seksaš s to ali ono zvezdo te ne potreta. Te pa npr. posedovanje stvari, ki jih ne potrebuješ, in seks z osebo, s katero nočeš seksati. Vsi znamo stresti iz rokava več deset ljudi, ki so se vrgli v mamila ali mrzlo reko, ker niso prenesli bremena slave. Nisem pa še slišal za nikogar, ki bi se pokončal, ker mu ni uspelo postati slaven. Prav tako ne poznam nikogar, ki za premikanje že od malega uporablja voziček, pa je zaradi tega potrt. Poznam pa kar nekaj ljudi na vozičkih, ki imajo zlomljeno srce, ker je edino 'delo', ki jim je na voljo, barvanje glinastih in lesenih srčkov …

Več kot 2 meseca nisem bil na treningu in še nekaj tednov ne bom. Manjkajo mi, a zaradi tega nisem potrt. Veselje do miganja je možno zadovoljiti na več načinov. Bi pa bil strašansko nesrečen, če bi bil prisiljen mirovati ali če bi se imel možnost razgibavati le na meni neprijeten način; na primer na vódeni telovadbi ob glasnem tuc tuc in nepretrganem dretju vaditelja …

Mnogo ljudi svoje tegobe zadnjega leta pripisuje omejitvam druženja zaradi covida. So vsi ti ljudje res nesrečni zaradi pomanjkanja družbe? Najglasnejši med njimi ne dajejo ravno vtisa osamljenosti … Prej bi rekel, da jih spravljajo v obup ljudje, katerih družbe jim noben ukrep ne odteguje – družinski člani in sodelavci. Omejitve druženja so zgolj razkrile praznino njihovih življenj in odnosov, ki so jo gneče in trume 'prijateljev' dotlej skrivale pred njimi samimi. Kdo sploh si, če je to, da si obdan z množico, edino, kar daje tvojemu življenju smisel? …

Vsak od nas živi mnogo življenj: je člen človeštva, države, kraja, soseske, družbenih krogov, delovnega okolja, sorodstva, družine in je sam svoj. Ta življenja so včasih bolj in včasih manj povezana. Na vsakega imamo več ali manj vpliva. Vsako je lahko samo zase čudovito ali peklensko; izpolnjujoče ali brezupno. Vsako živi svoje življenje in ves čas se spreminjajo.

Ko na koncu dneva zapremo oči in pod vse skupaj potegnemo črto, sta le dve ugotovitvi:

»Marsičesa ne morem početi, a skoraj vse, kar počnem, hočem početi.«

»Počnem, kar hočem, a za to moram postoriti kup reči, ki jih nočem.«

Kaj od tega je boljše cepivo proti depresiji?