2020 so bili muzeji večinoma zaprti, a pregledna razstava človeške neumnosti je bila odprta ves čas. Strokovnjaki in bedaki, pametni in neumni, pomembni in neopazni – vsi smo ves čas tolkli mimo na vse možne načine. Le tu in tam je kdo ugnal kaj pametnega, da nismo povsem pozabili, kako to izgleda. Še svete knjige ne morejo tekmovati z izjavami naključnih (so)govornikov v gostoti in količini traparij, ki druga drugo izpodbijajo. Kaj je resnica in kaj laž, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je koristno in kaj škodljivo, kaj učinkuje in kaj je potrata časa … – je bilo prej nepomembno, zdaj pa ne vemo več … Zmeraj sem se spraševal, zakaj so ljudje v preteklosti verjeli v vse tiste neumnosti. Zdaj sem v živo opazoval, kako vera v neumnost nastane, raste in se razvija … Poučno! Hvala, 2020!

Prav tako sem lahko spremljal, kako nastane in se razmahne fašizem. Zakaj ga nihče ne ustavi? Zakaj je ljudem vseeno? Zakaj ga podpirajo ljudje, ki jim uničuje življenja? Zakaj so mu naklonjeni ljudje, ki ga ne podpirajo? … Zmeraj sem se spraševal, zakaj so med 2. svetovno vojno obstajali domači izdajalci. Zdaj se sprašujem, kako grozno je moralo biti življenje v stari Jugoslaviji in med okupacijo, da sta se komunistični prevrat in narodnoosvobodilni boj s takšno lahkoto združila, razmahnila in celo zmagala. Zato pa še bolje razumem komunistično nasilje, zaradi katerega je komunizem propadel in je »komunist« danes samo še kletvica: fašizem in stanje duha, ki ga podpira, lahko uničiš le, če postaneš enako neusmiljena pošast – s tem pa neizogibno uničiš tudi svoje ideale in sebe … Poučno! Hvala, 2020!

Koliko prepadov je zazijalo med nami! Si fašist ali kolesar, strokovnjak ali povzpetnik, masko-cepilec ali teoretik zarot, sebičnež ali strahopetec … Kdor ni z mano, je proti meni. V vsakem od nas je zrastel majhen Janez Janša. Naslednji predsednik vlade bo moral biti kar velik Janez Janša, če želi biti na oblasti dovolj dolgo, da bo lahko karkoli naredil … Zmeraj sem se spraševal, zakaj se ljudje tako slabo prenašamo med seboj. Zdaj sem navdušen, kako miroljubni smo pravzaprav. Če bi ocenjeval po mnenjih, ki jih imamo drug o drugem, bi se morali ves čas pobijati … Poučno! Hvala, 2020!

Največji in najbolj nepremostljiv prepad pa zija med domačini in begunci. Kakšno silno dobrodelnost je sprožil novoletni potres na Hrvaškem! Toliko stvari, ki jih nihče ne potrebuje, toliko prostovoljcev, ki so v napoto reševalcem, toliko dobrote do rojakov, ki so doživeli nesrečo … A če bi kdo rekel odvečnim prostovoljcem, naj odvečno robo odpeljejo katerikoli gruči beguncev, ki se prav tako brez strehe nad glavo grejejo ob ognjih širom Balkana, bi ga vrgli na najbližji ogenj. Kakšno iskreno sočutje … in kakšno neusmiljeno zlo v istem prizoru! … Zmeraj sem se spraševal, zakaj so do živali kruti tudi ljudje, ki jim želijo pomagati: zakaj jih uspavajo, selijo, ograjujejo, sterilizirajo, kastrirajo, čipirajo, obročkajo, jim nadevajo ovratnice … Zakaj jih enostavno ne pustijo pri miru? A zdaj razumem: ker sta dobrodelnost in krutost zgolj dve plati iste medalje človečnosti … Poučno! Hvala, 2020!

Že prej si nisem delal utvar, da bomo skušali preprečiti podnebni zlom ali ohraniti naravo, če njeno uničenje prinaša dobiček. A ko vidim, kako se ljudem kolca po nakupih in zapravljanju denarja, mi je jasno, da se kapitalizem še zdaleč ni izpel in ga lahko ustavi le višja sila … Mnogo ljudi se je leta 2020 prvič v življenju ustavilo. Pričakoval sem, da jih bo to napeljalo k razmišljanju o življenju, razmišljanje pa k izboljšavam in novostim. A vidim le naraščajoče hrepenenje po tistem, kar je bilo prej. Ne razumem, zakaj so se ljudje pred 2020 toliko pritoževali čez to in ono, če je bilo takrat življenje očitno ena sama neskaljena sreča … Zmeraj sem se spraševal, zakaj se ljudje z naklonjenostjo spominjajo preteklosti, tudi če je sedanjost zanje boljša. Je odgovor: zato, ker je najslabše obdobje v človekovem življenju očitno zmeraj sedanjost?

No, december 2020 je bil najbrž najlepši december v mojem življenju: prazničen, a ne načičkan; obljuden, a ne kričeč. Kič je bil skrit po domovih kičarjev. Nihče ni napadal soljudi z zaigranim navdušenjem. Končno en tak pristen december po okusu introvertov! Če ne bi bilo ničesar drugega, bi si to leto zapomnil po njem … Hvala, 2020!

2020, bilo si naša zadnja priložnost, da se spametujemo in vzamemo v roke. Zapravili smo jo … Če ni uspelo tebi, ne bo nikomur in ničemur. Zdaj vemo, pri čem smo … Hvala, 2020! Naj ti bo zemlja rahla! Kmalu pridemo tudi mi …