Nekaj imajo veljaki SDS v osnovi prav: vsake toliko je čas, da prevetrimo zaprašeni seznam pomembnih in nepomembnih človeških dejavnosti. Zdaj je tak čas.

Je gostinstvo neobhodno? Ne. Se da shajati brez njega? Glede na to, kako se ljudje vsipavajo na okenske police, plotove in cvetlična korita gostinskih vrtov, očitno ne …

Kaj pa pričeskarji, nohtarji, kožarji ter drugi lepotilci ljudi in hišnih ljubljenčkov? Takšne reči so življenjsko pomembne samo za Boruta Pahorja, Aleksandro Pivec in njima podobne zajedalce proračuna, navadni delavci in nedelavci pa brez težav živimo brez njih, oziroma jih opravimo sami. Ali pač? …

So nekoristni vsaj samostojni ustvarjalci na področju kulture? Tako pravijo grobijani s poravnanimi zobmi in urejeno obnohtnico. Zanje prav gotovo so. Tudi proračun najedajo ravno tako vztrajno in nenasitno kot omenjeni grobijani … Oboji bi se lahko zgledovali po narodnozabavnih glasbenikih – med njimi bržčas ni samostojnih ustvarjalcev na področju kulture, ker brez težav in z nasmehom na obrazih preživijo na krutem kapitalističnem trgu … In kako je s koristnostjo ustvarjalcev, ki so v potratnih kulturnih ustanovah podrejeni raznoraznim bolj ali manj nekulturnim šefom, torej niso niti malo samostojni? Mednje navsezadnje sodijo tudi vsa 'javna' trobila, pardon, občila madžarskih in slovenskih strank, katerih uradno stališče je, da so javna občila odveč …

In če so kulturniki tako jasno in glasno odveč, zakaj niso odveč duhovniki? Tudi oni so ustvarjalci na področju kulture, ki krepko zažirajo državni proračun. Njihovo občinstvo obsega od nekaj deset do nekaj sto ljudi. Le največje zvezde med svečami se lahko pohvalijo s tisočglavimi množicami sledilcev. Vsak ustvarjalec na področju kulture, ki živi od svojega dela, ima več občinstva …

Še ena skupina ljudi, ki si poklicno izmišljuje zgodbe in jih prodaja kot resnične, so oblastniki. Ti imajo največ občinstva, a hkrati najmanj navdušencev nad svojimi umetniškimi nagovori, odgovori in pesnitvami v obliki zakonov. So tudi daleč največji uničevalci proračuna.

Se da preživeti brez oblastnikov? Tam, kamor njihova roka ne seže, so stvari praviloma bolje urejene kot tam, kjer njihova roka počne, kar hoče. Torej se da … Se da preživeti brez umetnosti in vere? Ogromno posameznikov dokazuje, da se da. Zgodovina pa dokazuje, da človeštvo zadnjih 40.000 let tega ne počne prav množično …

Dokazuje pa tudi, da se da preživeti brez elektrike in pripadajočih naprav: dalo se je več kot 40.000 let, da se danes in se bo dalo tudi v bodoče. Veljaki SDS imajo spet prav: RTV je odveč. A prav tako odveč je Twitter; rohneti na ves svet se da tudi za dobrim starim šankom ali čemerkoli, na kar se da odložiti pivo …

A če bi hoteli preživeti brez podatkov, ki so priročno shranjeni v medmrežju, moramo hoditi v šolo, da si jih strpamo v glave. Šolanje itak poteka, kot da medmrežja s poplavo podatkov ni … Je šola koristna? Če bi dali na tehtnico njene dobre in slabe strani ter jih iskreno, natančno in dosledno ocenili, je vprašanje, ali bi dobre prevagale slabe … Obvezno šolanje dokazano povzroča slabovidnost. Je lahko nekaj, kar iz ljudi dosledno dela invalide, koristno? Postanejo na enak način invalidni tudi naši možgani, ker so prisiljeni misliti na predpisan način, ki je za vse enak? … Primerjati bi morali skupnosti z različnimi stopnjami izšolanosti: od tistih brez šol in šolanih ljudi do tistih, kjer smo obvezno izšolani malodane vsi, tudi starci. Kaj bi ugotovili, če bi primerjali širino, globino, kakovost in uporabnost znanja in veščin šolancev in nešolancev za preživetje v lastnem naravnem in družbenem okolju?

Bi bil jaz od 7. leta starosti slaboviden tudi v skupnosti, kjer ne bi bilo šole? Bi bil bolj ali manj neumen, bolj ali manj družbeno prilagojen, bolj ali manj zadovoljen s svetom, v katerem živim? Vsekakor bi uničil manj narave, četudi hote, kot je zdaj uničim nehote … Ko smo že pri delu: je delo ljudi v skupnostih brez šol (in denarja) bolj ali manj izpolnjujoče in zadovoljivo kot služba v naši visokotehnološki družbi? Kdo ima več hormonov sreče in kdo manj stresnih hormonov?

Je zdravstvo pomembno? Je pomembno – v družbi, ki svet na vse znane načine navzkrižno zastruplja in polni s smetmi, kjer je malo pogojev in vzpodbud za zdravo življenje in ki ji je preprečevanje bolezni zadnja skrb … V vojni z naravo smo. V vojni zdravniki rešujejo življenja ljudi, da se lahko ti dalje žrtvujejo, pobijajo in delajo samomore …

Tudi sodstvo odpravlja nepravilnosti samo do te mere, da lahko nastajajo nove. Zakaj se je treba tožiti za dediščine in odškodnine – kar predstavlja levji delež obravnav –, če bi jih lahko zakon urejal tako natančno, da bi se samo izvršile? Zakaj se lahko nasilneži vračajo k žrtvam, divjaki na ceste in goljufi k virom denarja? …

Kaj pa proizvajalci hrane: nas hranijo ali zgolj redijo za zdravstvo? Veliko tega, kar se prodaja kot hrana, so v resnici pomije, polne kemije. Kmetijstvo samo je tako predelano, da kmetje še sami sebe ne prehranijo. Tudi oni kupujejo hrano, ker se s tem, kar so prisiljeni pridelovati, ne morejo nasititi. Pot hrane vodi skozi mnoge obrate v mnogih državah, preden nekje nekomu pride na mizo – morda nekaj koščkov celo kmetu, ki jo je poslal v svet. Narobe svet …

… o katerem zasebna občila narobe poročajo. Že to, da sebe imenujejo »javna občila«, je narobe. Javnih občil ni. Državna in občinska pripadajo vodjam strank trenutnih koalicij, ostala pa bogatašem in podjetnikom, ki imajo v njih deleže ali jih kako drugače zalagajo z denarjem. Pa ravno o teh bi morala poročati pravilno …

Kaj je torej pomembno? Vse in nič … Kot se je letos izkazalo, so za našo družbo resnično pomembne predvsem delovno intenzivne panoge – torej tiste, pri katerih večino odhodkov predstavljajo plače, honorarji in izplačila na roko. Te panoge so dobičkonosne le, če imajo sposobne šefe – to so šefi, ki znajo iz delavcev iz leta v leto iztisniti več hitreje in bolje opravljenega dela za manj denarja. Po drugi strani pa smo prišli do neizpodbitnega zaključka, da so panoge, ki se bolj kot na ljudi zanašajo na stroje, precej nepomembne. Prav lepo smo shajali brez njih – ko so se tovarne ustavile, smo zares zadihali … So pa strojne panoge bolj dobičkonosne od človeških.

V grobem bi lahko rekli, da so panoge, ki ne prinašajo dobička, pomembne, panoge, ki ga prinašajo, pa so odveč. Če gremo v podrobnosti, pa se naše delo deli zgolj na uničujoče in škodljivo. Karkoli ustvarimo zdaj, bo v nekaj desetletjih odneslo vreme, ljudje pa bodo (bomo) tako zaposleni z golim preživetjem, da se današnjih dosežkov ne bo časa niti spominjati …