Pipi je hotel vedeti, kaj je padec vlade.

»Melkijad!« reče Pipi svojemu starejšemu bratu, »Melkijad, pokaži mi, kako pade vlada!«

»Nič lažjega!« odgovori Melkijad. »Pojdi z mano!«

Pipi gre za Melkijadom. Hodila sta in hodila, in prišla na trg, kjer se je Melkijad ustavil.

Pipi pogleda levo in desno po praznem trgu. »A je tukaj vlada?« vpraša. »Jaz ne vidim ničesar.«

»Vlada je povsod,« mu odvrne Melkijad, »ampak jo je težko videti.«

»Zakaj pa stojiva tukaj?« zanima Pipija. »A bo padla na trg?«

»Molči in čakaj!« ga okara Melkijad. »Vlada ne pade kar takoj, ko se majhnemu pujsku to zahoče …«

Stala sta in čakala. »A bo kmalu?« je neučakan Pipi.

»Po mojih izkušnjah sodeč se bova kar načakala,« meni Melkijad.

A Pipiju se ne ljubi čakati. »Rekel si, da je vlada povsod. Torej jo poiščiva in vrziva!« Zagleda tlakovec, ki štrli iz tal. »Mogoče je tu spodaj,« reče in ga z zadnjimi parklji močno sune. Tlakovec poleti visoko v zrak in pade Melkijadu naravnost na glavo: bum!

Melkijad je videl vse zvezde. »A si znorel!« nahruli svojega mlajšega brata. »A me hočeš ubiti?«

»Oprosti!« se mu opraviči Pipi. »Nisem hotel, da pade kamen. Hotel sem, da pade vlada.«

Tedaj pa iz luknje, iz katere je odfrčal tlakovec, prileze ščurek. »Melkijad, Melkijad!« zakliče Pipi. »Poglej! A je to vlada?«

»Zaradi mene je lahko tudi ščurek vlada. Od tvojih neumnih želja me boli glava,« zarohni Melkijad.

Ščurek je stekel čez trg in izginil v odtočnem jašku. »O, Melkijad, poglej!« navdušeno vzklikne Pipi. »Vlada je padla v veliko črno luknjo. Na drugi strani rešetke je.«

Melkijad pa ne pokaže navdušenja. »Naj bo, kjer hoče biti! Dovolj imam te norije! Pojdiva!«

In odpujsala sta domov.