Ni lepo, kar se letos dogaja slovenskim ustvarjalcem na področju kulture. Tega ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku, še uslužbencem koalicijskih strank ne. Uradniški pokol ustvarjalcev, ki ga izvajajo ti uslužbenci, je na ravni zlate dobe komunističnega uradništva. Kot vemo, je zatiranje partijskih aparatčikov prispevalo k nastanku mnogih vrhunskih del vzhodnobloške umetnosti. Slovenskim ustvarjalcem je zaenkrat še prihranjena izkušnja vsakodnevnega razbijanja kamnov v pižami pri -40°C, so pa zato pahnjeni v duhamorno brezdelje zaradi korone in primerljivo skrb za prihodnost. Če nič drugega, bi morali biti to dobri pogoji za razmišljanje o življenju in umetnosti ter snovanje novih umetnin.

Gojil sem kanček upanja, da bodo pogubne razmere vsaj pri nekaterih vzpodbudile globje uvide o učinku, smislu in kakovosti tega, kar delajo – da bo kulturna ustvarjalnost presegla domet Duchampove straniščne školjke ter spet začela nagovarjati, bogatiti in spreminjati množice, kot je to počela tekom 20. stoletja. Nekatere puntarske inštalacije in performansi so nakazovali premike v tej smeri. Po dolgem času je večina prebivalcev v živo, preko javnih občil ali družabnih omrežij prihajala v stik z izdelki, ki so bili ganljivi, razumljivi, smiselni ter preprosti in večpomenski hkrati. A vedno bolj se mi zdi, da je to le iskrica, ki se je prižgala in bo ugasnila skupaj z odporom do trenutne vlade …

Ustvarjalnost, ki ni povezana s punti, se namreč trudi biti čimbolj takšna kot prej, le oskubljena za potrebe spletnih prenosov in še bolj oskubljena zaradi pomanjkanja denarja. O duhovni oskubljenosti pa niti besede … Vedno več oblastnikov in gospodarstvenikov odkrito priznava, da sta oblast in gospodarstvo zavozila in sta potrebna temeljitih sprememb. Mnogi, ki ne priznavajo, to že dolgo vedo, le da niso znali ali hoteli ukrepati.

Kulturni ustvarjalci pa enostavno nimajo pojma, da je z njihovim početjem karkoli narobe. Ne gane jih, da se več ljudi v širokem loku izogiba razstavam in prireditvam, kot voliščem in javnim občilom. Ne gane jih, da gredo ljudje raje v trgovski center ali gostilno, ker jih bolj izpolni nova jopica ali večerna zabava kot nova knjiga ali ogled gledališke predstave. Ne gane jih, da poteze športnikov in izjave oblastnikov vzpodbudijo več poglobljenih pogovorov kot karkoli, kar rečejo ali ustvarijo oni. Ne gane jih, da ljudje ne stremijo k lepoti, dobroti in resnici – ker tega tudi sami ne počnejo. Oni raziskujejo »estetiko grdega«, ker je lepo »zastarelo« in »ne ustreza duhu časa«. Tudi junaki so »dolgočasni«; zdaj je »čas za antijunake«. In resnica je po njihovem zgolj nabuhla laž, v kateri je »duh resničnosti« …

Kulturni ustvarjalci so v resnici tako odmaknjeni od resničnega sveta kot oblastniki in gospodarstveniki. O svojem delu govorijo, kot svečeniki in new age guruji o svojih verah in blodnjah. Ta hip najbolj vroč in izstopajoč primer so prdci Tomaža Groma. Še bolj kot sam 'ustvarjalni izdelek' (posnetek zaporednih prdcev različnih ljudi) v oči bode Tomaževo pojasnjevanje in opisovanje 'ustvarjalnega procesa'. Res, kot bi poslušal blebetanje kakšnega duhovnika o vzdržnosti pred poroko – človek sam sebe blati in krepi odpor ljudi do celotne panoge, v kateri deluje, a je prepričan, da dela ravno nasprotno …

Kako je sploh prišlo do tega, da posnetek prdcev in Od višine se zvrti sodita v isto zvrst ustvarjalnosti? Nekdo zloži skupaj ljubiteljske posnetke brezveznih zvokov, nekdo drug pa spiše in uglasbi skladbo, ki jo bo kmalu znalo na pamet več ljudi, kot govori jezik, v katerem je napisana. Kako lahko ta dva človeka sebe poimenujeta z istim nazivom »glasbenik«? Kako lahko za sofinanciranje svojih izdelkov sodelujeta na istih razpisih in z njimi nastopata na istih prizoriščih? Kdaj se je meja med umetnostjo in sranjem tako zabrisala, da veljaš za sralca, če jo samo omeniš?

Danes ni težko biti »umetnik«. Če se okličeš za umetnika in svoje delo označiš za umetnost, je to to. Bolj ko je zadeva prismuknjena, boljše je. Lahko na primer zasadiš zelenjavni vrt in ga okličeš za »instalacijo v nastajanju« ali zmečeš skozi okno nekaj šare in dejanje poimenuješ kot »očiščevalni performans«. Potrebuješ samo še zapleteno in tujk polno spremno besedilo, v katerem početje opredeliš kot upor proti kapitalizmu in potrošništvu, boj za ekologijo in prihodnost ter duhovno potovanje k bistvu in sebi, pa si že v družbi Mozarta, Picassa in Fellinija …

A takšne 'umetnine' celo dosegajo neko raven dostojnosti. V družbo omenjenih štirih velikanov se namreč uvršča tudi 'umetnike', ki v 'komičnih' točkah prdijo, rigajo in žalijo vse živo, v 'resnih' pa se slačijo, zvirajo, tolčejo, režejo ali omogočajo občinstvu, da to počne z njimi. Mnoge uprizoritve brezčasnih mojstrovin v velikih dramskih, opernih in baletnih hišah se »prilagajajo duhu časa« s »svežimi uprizoritvenimi pristopi« – to ponavadi pomeni, da se nastopajoči valjajo in plazijo po tleh v spodnjem perilu ali goli in med spuščanjem onomatopoetskih glasov tu in tam izustijo tudi kak kos besedila, preveden v nekaj podobnega narečju.

Kakšna ustvarjalna veščina je potrebna za to? Če bi pred poljubna srednješolca postavili 6-pack piva in jima naročili, naj med pitjem naredita seznam človeških izločkov (od prhljaja do črnega za nohti) in likovnih izdelkov, ki bi se jih dalo iz njih narediti, bi zagotovo dobili bero zamisli, ki bi povprečnemu 'sralcu na področju kulture' zagotavljala vsaj nekaj let izvirnega udejstvovanja.

Zakaj se najstniki tako sekirajo zaradi mozoljev, ko pa bi lahko iz stiskanja naredili performans, zanj dobili javna sredstva in še pobirali oglednino? Kako da šolarjem še ni prišlo na misel, da bi z ogledalci metali zajčke na hude pse, sitne sosede in zamišljene mimoidoče, ter si z izvajanjem »svetlobne gverile« prislužili za zvezke, knjige in sladoled? In zakaj bi človek zastonj bruhal ogenj in pepel čez vse in vsakogar na družabnih omrežjih, če lahko izda knjigo s svojimi bruhci (besednimi in pravimi) ter zaprosi za sofinanciranje dela, ki se s količino krvi in nizkih čustev postavlja ob bok zbranim delom Williama Shakespearja?

Kako ločiti umetnost od stranišča? Kako ločiti skrbno izdolben kip iz kamna, premišljeno zloženko iz smeti, živopisane kipce za turiste in kup posušenih menstrualnih izcedkov? Razpisi in natečaji tega ne omogočajo. Sredstva za »kulturno ustvarjalnost« se dodeljujejo na podlagi posrednih znakov: števila predhodnih del, strokovnih ocen, nagrad, razstav, gostovanj, naklad ter števila ponovitev, kupcev in gledalcev. Neposredna merila za kakovost sicer obstajajo, a so tako ohlapna in zapletena, da jih lahko vsak ocenjevalec prikroji po svoje. Klientelizem in korupcija sta glavni ocenjevalni kategoriji, le da točk zanju ni v razpisni dokumentaciji …

Namesto da kulturni in notranji minister mečkata z izplačili, bi lahko sestavila merila, kaj je umetnina in kaj ni. Sicer je jasno kot beli dan, da tega nista sposobna, a bi namesto trenutnih okopov vsaj dobili premike …

Razčistimo to! Ministrstvo dodeljuje davkoplačevalska sredstva umetniškim stvaritvam. Jasnih in nedvoumnih meril, kaj je umetnina in kaj ni, pa nimamo. Ustvarjalci se na vse kriplje trudijo, da bi jih zabrisali – kot se vladarji trudijo prikriti svoj pohlep in cerkvenjaki svojo mesenost. Nič boljši niso. Kako naj bodo njihova dela svetilnik družbe iz teme, v kateri smo se znašli prav zaradi pritlehnih ljudi?

Družbenokritična ustvarjalnost bi bila prva na spisku vrlih ministrov za izločitev. A kot nas uči zgodovina, najboljše umetnine ne nastajajo, kjer je vse dovoljeno, ampak tam, kjer je cenzorsko sito natančno in neusmiljeno, pa jih kljub temu ne uspe zgrabiti. Lavričev strip Sokol in golobica je lep primer tega, česar bi imeli v primeru cenzure več …

»Visoka umetnost« – tista, ki je ne razume nihče, niti njeni ustvarjalci – bi prav tako ostala brez izplačil. A resnici na ljubo je ljudje – z izjemo »nerazumljenih umetnikov« – ne bi niti malo pogrešali. Razstava slik z naslovom npr. »Vizije I-XXII« – za kakršne niti ob pomoči spremne besede ne bi mogli ugotoviti, ali gre za vizije prihodnosti ali posledico predoziranja – bi torej ostala v glavi malarja, revež pa bi moral spacati skupaj nekaj, kar bi se ljudi dotaknilo.

Kičasta in straniščna ustvarjalnost sta dve plati istega kovanca; pri prvi gre za olepševanje do brezčutnosti (narodnozabavna glasba, telenovele), pri drugi pa za gršanje do brezupa (stand-up, prdci). Mirno bi ju lahko prepustili nevidni roki trga. Namenjeni sta množicam, in če ne uspeta nagovoriti dovolj ljudi, da se iz tega vzdržujeta, sta res zanič.

Na situ bi ostala »navadna ustvarjalna dela«, z drugim imenom »umetnine« – lepe, dobre in resnične, sestavljene iz večih plasti. Osnovna plast bi morala nagovoriti tako povprečnega desetletnika kot oba ministra, ostale pa bi bile nekaterim od njih skrite. Določanje, kaj je lepo, dobro in resnično, pa bi prepustili znanosti: zlati rez, harmonija, skladnja, logika, … – takšne reči …

A če bi kdorkoli omenil, da je treba stvaritve na področju kulture ocenjevati objektivno, ne subjektivno, bi naletel na takšen pogrom s strani ustvarjalcev, kot ga oni ta hip doživljajo s strani oblastnikov. To bi bilo, kot če bi slednjim ukinili stranke, gospodarstvenikom 100 % obdavčili dobičke ali določili, da se morajo verske skupnosti preoblikovati v gospodarske družbe.

Nemogoče? Žal je vse to (in še več) nujno, če nočemo, da se družba na srednji rok zlomi in postanemo druga Eritreja. Umetniki so vedno pred časom; zakaj ne bi bili tudi tokrat? Naj počistijo pred svojim pragom in zložijo okostnjake iz omar v kostnico, pa jim bo družba sledila. Ali pa naj ne naredijo ničesar in propadejo, pa jim bo družba tudi sledila …