Vsako leto 10. decembra obeležujemo svetovni dan človekovih pravic, na dan, ko je bila leta 1948 v Parizu sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic. Letošnje leto je še zlasti nenavadno. Dolgo se nismo prav veliko ozirali, razen posameznikov in nekaterih organizacij, na množične kršitve človekovih pravic v revnejših in avtokratskih državah sveta. Zdaj pa opažamo, da tudi pri nas niso nekaj samoumevnega.

Človekove pravice ne smejo biti mrtva črka na papirju. Namenjene so predvsem temu, da nas ščitijo pred samovoljo posameznikov in organizacij, ki imajo v rokah vzvode moči in bogastva (ki zagotavlja oziroma "kupi" moč). To so predvsem politiki, direktorji, voditelji različnih organizacij in seveda tudi voditelji na nižjih nivojih, na primer šefi oddelkov, služb itd. Prav tako nas zakoni, konvencije in deklaracije, ki vsebujejo načela človekovih pravic, ščitijo pred tako imenovanimi represivni organi oblasti, kot so policija, vojska, sodišča, inšpekcije itd. Vsak dan vidimo, kako se oblast na vseh nivojih lahko izživlja nad nami – zaradi bureka, rogljička, pice itd.

A človekove pravice niso samo to. Pomenijo tudi, da ima "vsakdo pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje." (25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic)

Revščina je torej prav tako kršitev človekovih pravic. Kot tudi uničevanje okolja. Kajti "zdravje in blaginja" sta človekovi pravici. Za vsakogar. Ni torej dovolj, da se na človekove pravice spomnimo samo 10. decembra, temveč si moramo zanje prizadevati vsak dan. Kar pomeni delovati na področjih: boja proti revščini, zaščite okolja, ohranjanja miru, družbene pravičnosti, ohranjanja demokracije in tako naprej. Ni treba, da smo aktivni na vseh teh področjih, a dovolj je da naredimo vsaj nekaj.

Če smo tiho in pasivni, ko se kršijo človekove pravice, bodo morda tudi drugi tiho, ko bodo pravice kršene nam. In to se že dogaja.

Ko torej obeležujemo dan človekovih pravic, ne pozabimo na sočloveka in na njegove stiske. Pomagati drugim, zaščititi ljudi in naravo, braniti šibkejše, deliti dobrine, spoštovati različnost in drugačnost. Tisoč in ena stvar, ki jo lahko naredimo za druge in s tem za skupno dobro.