»Invalidi« so postali »ljudje s posebnimi potrebami« so postali »ljudje z motnjami tega in onega« so postali »ranljive skupine«. Vse te oznake so izumi strokovnjakov za te ljudi, in vsaka naj bi bila boljša od prejšnje. Dobri nameni gor ali dol; karkoli jim rečemo, se ne moremo izviti temu, da jih označimo kot pokvarjene, drugačne, nepopolne, šibke, …, odvečne.

Tudi sam sem se ujel v to past, ko sem jih pričel označevati kot »ljudi s posebnimi izzivi«. V tej 'dobronamerni' oznaki je beseda »posebni«. A kaj je posebno? Če si zlomim nogo, je hoja z berglami »poseben« ali »navaden« izziv? Če je »poseben«, je vsak izziv poseben. Torej ni treba reči »poseben izziv«, ampak zadostuje »izziv«. Če je hoja z berglami zaradi zlomljene noge »navaden« izziv, pa je tudi uporaba vozička zaradi zlomljene hrbtenice »navaden« izziv. Ali pač?

In potem je tu še »izziv«. Res so za nekatere »ljudi s posebnimi nazivi« izziv reči, ko so navadnim ljudem vsakdanje. A kdo so »navadni ljudje«? Sem jaz navaden človek? Si ti? Zame je izziv preteči maraton. So maratonci nenavadni ljudje? Za nekoga je izziv teči. Smo nenavadni ljudje tekači ali tisti, ki ne zmorejo teči? …

Doslej sem brezbrižno uporabljal tudi naziv »ljudje z motnjami v duševnem razvoju«. A duševni razvoj vseh ljudi poteka brez motenj, če ga kaj ne zmoti. Zmoti pa ga lahko ogromno reči: poškodbe možganov, epileptični napadi, duševne bolezni, pa tudi nasilje, zanemarjanje, odsotnost ljubezni, pretresljivi dogodki in stres. Cerebralci so »ljudje z motnjami v duševnem razvoju«, ker so vsi v ranem otroštvu doživeli trajno poškodbo možganov. A mnogi so bolj brihtni od tistih brez motenj in mnogi po tisti poškodbi niso doživeli nobene več. Sicer pa smo tudi »nemoteni« v času zaljubljenosti krepko »moteni v duševnem razvoju«. Če se držimo strokovnih meril, bi morali biti »ljudje z motnjami v duševnem razvoju« tudi verniki, ker lastne vere niso zmožni razumsko ovrednotiti … Za ljudi, ki zgolj po zaslugi dolgoletne lenobe niso zmožni teči, pa bi lahko na enak način rekli, da imajo »motnje v gibalnem razvoju«.

Malo prej sem uporabil naziv »cerebralci«. Cerebralci so – v prvi vrsti – ljudje. Za nekatere vidike njihovega življenja je pomemben podatek, da imajo cerebralno paralizo. Za večino vidikov je ta podatek nepomemben. Ljudje so.

In ne, nihče od njih ni »prikovan na invalidski voziček«. Mnogi 'prikovanci' lahko vstanejo, nekateri tudi hodijo. Voziček zanje ni ovira, ampak orodje. Njihove gibalne sposobnosti izven vozička, kljub vozičku in po zaslugi vozička so osupljive. Je pa zdrav človek, ki ni sposoben teči, čisto zares »prikovan na lene noge« …

Poleg te »prikovanosti« mi gre najsodobnejši naziv, »ranljive skupine«, s katerim zadnje mesece opletajo strokovnjaki in 'strokovnjaki', še posebej na živce. Izrazito ranljivi so zgolj ljudje, ki imajo steklene kosti, težave s kožo, alergijo na določena hranila ali hemofilijo. Vsi ostali smo običajno ranljivi – nekateri bolj, nekateri manj.

Vsak človek je na nekem delu telesa, duše ali duha pokvarjen, drugačen, nepopoln, šibek, … Nihče od nas ni brezhiben primerek človeške vrste. A vendar si brez težav rečemo »ljudje«, »človeštvo«, in se v splošnem nimamo za odvečne. Zato pa drug drugemu lepimo oznake, ki so nepomembne, ki povzročajo delitve, neenakost, sovraštvo, nasilje … in s tem potrebe, rane in izzive, ki jih brez oznak sploh ne bi bilo. Potreba »ljudi s posebnimi nazivi« po ljubezni, intimi, spolnosti in pripadnosti ni posebna potreba, rana ali izziv zaradi njih in njihovih hib, ampak zaradi ljudi, ki jim jo odrekajo. 'Usmiljenih' ljudi, ki vedo bolje od njega, ne potrebuje nihče od njih. Oznaka »invalidi« se uporablja za ljudi, ki potrebujejo pomoč pri nekaterih dejanjih in odločitvah. A to občasno potrebujemo vsi – torej bi moralo imeti celotno človeštvo status invalidov …

Če so naše posebnosti v določenih okoliščinah pomembne, jih izpostavimo, sicer pač ne. Jaz sem človek z očali ali lečami, kar je pomembno samo za volanom; sicer je moja stvar, ali pripomočke uporabljam ali ne. »Invalidi« bi bili – kadar bi bilo to pomembno – ljudje, ki za premikanje uporabljajo belo palico ali psa, protezo, berglo, hojico ali voziček, za sporazumevanje slušni aparat, znakovni jezik ali računalnik, za vsakdanja opravila osebnega asistenta, za druženje sočutne, spoštljive in potrpežljive ljudi … V vseh ostalih ozirih pa: Zakaj ne bi bili preprosto »ljudje«?