V vsaki državi je nekdo glavni: predsednik, predsednik vlade ali kralj. Isto velja za pokrajine in občine. Predpisi vseh držav dajejo temu človeku pravico, da je neprimeren za vodenje česarkoli. V vseh državah ima pravico na vodilna mesta v državni upravi ter upravah državnih podjetij in ustanov postavljati ljudi, ki so ravno tako neprimerni. Vsi lahko zaposlijo določeno število neprimernih sodelavcev in izdajajo neprimerne ukaze. Če so protizakoniti, jih zakon ščiti pred kaznijo. Kjer obstajajo skupščine in svéti, so po pravilu polni neprimernih ljudi. Poslanci in svétniki lahko sprejemajo neprimerne zakone in popravljajo zakone tako, da nezakonito postane zakonito.

Kjer ni volitev, tem ljudem nihče ne more nič. Kjer so, jih lahko glavni s svojo združbo pomagačev izigra. Tudi če izgubi, na desetine ali stotine ljudi, ki jih je ta združba nastavila, ravna v njeno korist in v škodo združbe novega glavnega – dokler jih ta ne zamenja z enako neprimernimi, a poslušnimi sebi. Nihče od njih ni dolžan ravnati v korist zaposlenih, strank, državljanov. Če ravna v njihovo škodo, mu ne morejo nič, razen če se ga odloči odstaviti glavni. Koliko kraljev, predsednikov, predsednikov vlad in ministrov poznate, ki bi jih v zadnjih 100 letih zaradi škodljivih ukazov obsodili na kakršnokoli kazen. Malo; skoraj vsi, ki so bili kaznovani, so bili osebno vpleteni v kak genocid ali vsaj pokol. Omogočanje in dopuščanje podjetjem, da zavestno zastrupljajo državljane, se ne kaznuje. Ne kaznujejo se razprodaja državnega premoženja, pozasebljanje javnih storitev in pretakanje javnega denarja zasebnikom. Glavni si brez kazni privoščijo tudi kršenje lastnih zakonov. Marsikateri bi lahko res sredi dneva ustrelil človeka na glavnem trgu glavnega mesta, pa bi se izognil ne le kazni, ampak tudi sestopu z oblasti …

Tako je že od začetka civilizacije, pisave, zgodovine. Na vrhu je vladar – vedno en sam, četudi je otrok ali starec, neizkušen ali nesposoben, slaboten ali bolan, neumen ali hudoben, sebičen ali nasilen. Ima svetovalce in pomočnike, a končne odločitve so njegove.

Vsak vladar obvladuje dve skupini oborožencev: policaje, ki krotijo domačine, in vojake, ki se znašajo nad tujci. Povsod obstajata en glavni policaj in en glavni vojak, ki odgovarjata neposredno vladarju. Neredko je glavni vojak kar vladar sam. Vojaškega znanja in izkušenj ta vloga ne zahteva.

Poleg množice oboroženih nasilnežev z dovoljenjem za ustrahovanje in ubijanje ima vladar pod sabo tudi množico nasilnežev, ki ljudi ovira in onemogoča s predpisi – uradnike. Vsak državni urad ima šefa, ki je podrejen ministru, ki je podrejen vladarju. Njegova naloga je, da vladarjeve in ministrove domislice udejani.

Edini, ki so se zmožni vladarju postaviti po robu, so premožni lastniki mednarodnih podjetij in vodje glavnih verskih skupnosti v državi. Tudi njih lahko onemogoči, prepove ali razlasti, vendar ima to posledice v mednarodnih odnosih. Vladarji se ponavadi radi družijo z drugimi vladarji, zato se trudijo imeti dobre mednarodne odnose. Seveda pa to ne pomeni, da so ti odnosi dobri tudi za državljane.

Vsi ostali so nepomembni: pogrešljivi in nadomestljivi. Ne glede na to, kako so znanstvene in umetniške ustanove, športni klubi, obrtne delavnice in majhna podjetja pomembni za svoje države, ima vsak vladar možnost, da jih povzdigne ali uniči. Lahko onemogoči posameznika, ki ga je vzel na piko, lahko uniči ustanovo in sesuje celotno panogo.

Ponekod obstaja možnost, da glavnega odstavi večina poslancev. Tej možnosti pravimo parlamentarna demokracija in jo smatramo za vrhunec organiziranosti človeške družbe. Bravo!

Nekoč so imele skupnosti ob poglavarjih in vračih tudi svet starešin. Nekatere 'necivilizirane' skupnosti jih imajo še danes. Ti ljudje – večinoma moški – res dosti razpravljajo in njihove odločitve so družbi pogosto v škodo (sicer ne bi širom Afrike obredno uničevali ženskih spolovil). A oni imajo bogate življenjske izkušnje, vedo, o čem razpravljajo, in so osebno deležni posledic svojih odločitev (v omenjenem primeru nesrečnih žensk in slabega seksa) – česar za poslance nikakor ne moremo reči …

Bi lahko bilo drugače? Seveda bi lahko bilo. Afriške deklice bi ženske starešine podrobno seznanile s slabostmi in morebitnimi prednostmi obrezovanja, nato pa bi se brez pritiskov, osramotitve in izobčenja odločile, ali si bodo pustile razmesariti spolovilo ali bodo raje uživale v seksu. V parlamentarnih demokracijah pa bi lahko na podoben način potekala razprava o splavu med ginekologinjami, psihologinjami, ženskami, ki so splavile, in ženskami, ki so imele namen, pa so si premislile. To so edini usposobljeni in neusposobljeni ljudje, ki se jih splav osebno tiče. Duhovnikov, ministrov za zdravje, impotentnih starešin in tipa, ki je glavni, se ne.

Res mi ni jasno, zakaj si večina ljudi tako težko predstavlja družbo, kjer bi vsako odločitev sprejelo ali zavrnilo veliko usposobljenih ljudi skupaj z neusposobljenimi, ki se jih stvar osebno tiče …