Ko gledam otopelost in odpor večine ljudi do sprememb, se sprašujem, kako je komunistom pred sto leti v podobnih okoliščinah uspelo izvesti prevrat. Kaj današnjim upornikom manjka, da bi ogreli srca ljudi in jih spravili v boj za (pre)staro pravdo?

Oblasti so imele takrat dosti manj stika z 'navadnimi' ljudmi in so počele dosti večje barabije. Ljudje so res živeli slabše kot zdaj, a enako brezupno – v védenju, da bo vedno slabše. Bilo pa jih je tudi bolj strah pred oblastmi, kot mora biti zdaj strah nas, kajti te niso imele ne osebnih ne mednarodnih pomislekov pred streljanjem, ustrahovanjem in mučenjem upornikov. Kljub temu so komunisti prepričali dovolj takratnih otopeležev in zapečkarjev, da je njihov prevrat v mnogih državah uspel …

Novi družbeni red sicer ni bil brez napak, a kot ugotavljamo zdaj, je v splošnem prinesel več dobrega kot slabega. Splačal se je. Ljudje so živeli bolje, in to tudi v nekomunističnih deželah. Tamkajšnje vlade so namreč v strahu, da bi se prevrat zgodil tudi njim, krepko izboljšale življenjske razmere prebivalcev. Bolje živimo tudi danes, kajti ko je začelo iti navzdol, je začelo tako visoko, kot še nikoli v zgodovini …

Brez prevratov, zgolj po volji vladarjev, bi šlo v enih in drugih deželah ves ta čas samo navzdol. Takšni so. Vedno so bili takšni in vedno bodo. Nevladarji pa se moramo dovolj pogosto in predvsem dovolj uspešno upirati.

Zatrt upor je udarec za dobrobit ljudi, vendar ne dokončen, kajti ogenj tli naprej. Zatrt upor je zamaknjen upor. Zvodenel upor je dosti hujši udarec, kajti voda pogasi ogenj in ta se zlepa spet ne prižge …

Današnjim uporom širom (zaenkrat še) razvitega sveta ne grozi zatiranje. Miličniki razmetavajo solzivec, ne bombe, tepejo s pendreki, ne s kopiti, in streljajo z vodnimi, ne s smodniškimi topovi, vojska pa se ne vmešava. Ukazu, naj streljajo na upornike, bi se morda celo uprli, oblastniki pa v večini primerov le niso tako nori, da bi izdali tak ukaz. Upori bodo uspeli ali zvodeneli …

Če se ne bodo poslužili orodja, ki je pomagalo komunistom, bodo zvodeneli. In to orodje, ki so ga sodobni uporniki skoraj povsem prezrli, je – umetnost …

Kot vladarji so tudi umetniki danes skoraj brez stika z 'navadnimi' ljudmi in posluha zanje. Kot vladarji imajo tudi oni polna usta težav, ki naj bi ljudi pestile, in kar naprej izvajajo projekte, ki naj bi te težave obravnavali. Kot početje vladarjev gre tudi njihovo skoraj v celoti mimo ljudi, če se jih dotakne, jih pa zgolj še bolj otopi. Tudi izjeme tega postopka so enako pogoste pri enih in drugih …

Umetniki postopno, a množično izgubljajo prihodke iz ustvarjanja, kolikor so jih sploh kdaj imeli. Kdaj jim bo tega dovolj? Kdaj se bodo končno nehali hraniti izključno s ploskanjem, izvedli svoje zasebne prevrate ter se postavili med ljudi in v prve bojne vrste upora?

Umetniški transparenti in performansi so prvi korak. Nekaj novonastalih pesmi in kakšen koncert so drugi … A to je igranje, kjer umetnost samo smeši in ruši. Umetnost upora pa mora predvsem graditi – ne le zgodbe o groznem danes, ampak predvsem zgodbe o boljšem jutri … Kdo se bo podal v boj, če nima predstave o tem, za kaj se bori? …

Komunizem je imel na svoji strani izvrstne plakate in slike, pesmi in skladbe, filme in predstave, povesti in romane. Iz njih so nastale zastave in grbi, himne in koračnice, navduševalni dokumentarci in epopeje, gesla in bajeslovje. Ti so ljudi povezali, združili, uskladili, zedinili, usmerili in vzpodbujali. Brez ogrodja, ki so si ga zgradili z umetnostjo, bi tudi komunisti obupali v iskanju najmanjšega skupnega imenovalca in potonili v medsebojnem obračunavanju. Ker so se izdatno naslonili na umetnost, pa so uspeli.

Umetnost ni pomembna zato, ker vase zaverovanim ozkogledim skupinicam omogoča seznanjanje javnosti s svojimi zasebnimi vici. Pomembna je zato, da razbija vasezaverovanost in ozkogledost vseh skupinic ter jim sveti na poti v boljši jutri. Za to pa mora biti luč obrnjena naprej, ne nazaj in dol.