{facebook http://za-misli.si/images/u.jpg}

Včasih veliko nas je bilo,

na koncertu skupaj sto in sto,

včasih v družbi vsi smo iz ene steklenice pili,

včasih jedli le z rokami,

brez pribora,

iz zemlje izruvali,

v hlače obrisali,

jedli ribe hranjene s kostno moko,

in rasli gor s trdo roko.

Včasih na tekmah skupaj smo sedeli,

pozno v noč rajali in peli,

včasih po diskotekah smo žurali,

se z motorji brez izpitov furali.

Mnoge stvari skupaj smo počeli,

včasih, pred temi novimi časi,

kdo zna povedat,

kako bo drugo leto,

v mestu ali na vasi,

v hribih in dolinah,

a bomo živeli le še vsak v svoji jami,

a bo to sranje kdaj za nami?

Nam bodo medtem vse pokradli,

nas bodo s cepivi pobili?

So se naši rajni za to borili,

da sedaj peščica priviligiranih,

v našem imenu nas izčrpava,

nas v okove daje,

sistem izigrava,

pod mizo premoženje prodaja?

Vstaja,

rešila nas ne bo predaja,

vstaja,

vsak pravi v glavi,

vsak tak vidi, gleda in spregleda,

da to je ena velika zmeda,

da treba je vstati,

treba je s tal se pobrati,

in si vzeti nazaj moje, tvoje, vaše, naše.

Res je,

drži, kakor pes na tujce laja,

rešila nas bo vstaja,

vstaja vsakega posameznika,

drži, kakor sova skovika,

ni umika,

adijo koruptivna politika,

adijo vsi njeni bivši dinozavri,

čas se vam izmika!

Vstani in se pridruži,

še prej se razkuži,

maske ne pozabi,

in hajd z nami,

prebuditi kralja Matjaža,

prebuditi Martina Krpana,

prebuditi se iz te nočne more,

narediti, kar se mora to se zmore!

Šele nato spet o starih časih bomo govorili,

kaj smo storili,

da smo si jih zaslužili,

šele nato  bo stekla beseda,

bo pozabljeno gorje in beda,

šele nato si bomo čistega vina nalili,

in se bojim,

da potem pa se bomo,

se bomo spet,

spet vsi v to kruto realnost prebudili.........

Uroš Sedej - Eli