A se lahko, prosim, začnemo ukvarjati s tem, kar je bistveno? Zakaj iščemo nove obraze? Da bomo šefa, ki nam ni všeč, zamenjali z lepšim? Kolikokrat smo to že naredili? In vsakič je bilo enako: šef je postal šef in nam je nehal biti všeč. Zakaj bi bilo zdaj drugače? Novi obrazi – Gale, Čeferin, Damijan ali kdorkoli drug – nas ne bodo rešili pred ničemer. Gale rešuje sebe, Čeferinu dol visi, Damijan bi pa raje počel kaj drugega.

In kdo sta Gale, ljubljenec množic, in Damijan, ki so si ga bivši novi obrazi izbrali za svoj novi obraz? Gale je desna roka dolgoletnega SDS-ovega gangsterja Zakrajška, ki je pri botru padel v nemilost. Damijan je bivši minister SDS, goreči vernik neoliberalizma, ki je 'spregledal' in postal Savel svoje lastne vere, nekakšnega ekonomstva za reveže. Volk dlako menja, čudi pa ne … Gale in Damijan sta padla peklenščka Janševega (pod)zemnega kraljestva. In ta dva – bleda kopija in fotografski negativ – naj bi nas rešila pred izvirnikom? Kdo je tu nor?

o

A se lahko, prosim, začnemo ukvarjati s tem, kar je bistveno? KUL ni kul. Koalicija ustavnega loka je zgolj naredila že stokrat videno: spisala je seznam lepih misli in besed. Zadnji tak seznam je bila koalicijska pogodba Šarčeve vlade, ki je bila neprimerno bolj zavezujoča. In kaj se je zgodilo? Od nje so se sproti odvezovali vsi, razen stranke Levica. Za doslednost je bila nagrajena z združenim pogromom celotnega razpona politikov, javnih občil in večine volilcev: obtožena krivde za razpad vlade in vskok vlade, ki nam ta hip pije kri.

Kaj je jamstvo, da bo zdaj drugače? Lahko je napisati, kaj boš naredil. Težje je napisati, kako boš to naredil. Še težje je narediti. A kako naj tem obrazom verjamemo, da nimajo spet fige v žepu? Spet bodo na primer ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Papir prenese vse …

Če bi mislili resno, ne bi delajo seznama lepih besed, ampak javni seznam ljudi, ki jih bodo dali na čisto vsa vodilna mesta, na katera lahko vladajoča koalicija postavi svoje ljudi. Ne potrebujemo namreč enega novega obraza, ampak desetine, stotine novih obrazov. Potrebujemo obraze strokovnjakov, ki so za razliko od ljubiteljev, ki jih gledamo vsak dan, sposobni potegniti državo iz blata, v katerega tone, in jo spraviti na cesto v znosno prihodnost. Če bi mislili resno, bi morali vsako vodilno delovno mesto v javni upravi prepustiti najboljšemu obrazu, ki ga Slovenija premore za to delovno mesto, ne pa svojom sorodnikom, prijateljem in sodelavcem. Če bi mislili resno, bi morali te ljudi že zdaj prepričevti, naj se nehajo v širokem krogu ogibati politiki. Njim bi se zavezali, da jih ne bodo ovirali, ampak jim bodo pomagali. In v zavezo bi s poudarjenimi črkami vpisali kazenske določbe, ki bi jim bili podvrženi, če bi sprejemali odločitve v škodo državi.

Če bi to naredili, bi bilo vseeno, ali imajo figo v žepu ali ne. Najvplivnejši človek v državi bi bil zgolj usklajevalec neodvisnih strokovnjakov. Lahko bi bil nov ali star obraz, modrec ali tepec, človekoljub ali zlobnež, škode ne bi mogel delati, tudi če bi hotel in poskušal. To je edino, kar je bistveno.

o

A se lahko, prosim, začnemo ukvarjati s tem, kar je bistveno? Protestna ljudska skupščina je izdala Smernice. Tudi te so skupek lepih misli in besed, le da so še manj kul od KUL-ovih. Uresniči jih lahko samo predsednik vlade, ki vlada s tako trdo roko, kot trenutni predsednik vlade. To ali ono smernico lahko izsili še kak predsednik koalicijske stranke ali se zanjo osebno zavzame kak minister ali sekretar. In tu se konča. Ljudstvo, ki je smernice ustvarilo, nima niti najmanjših možnosti, da jih uresniči. Tisti, ki jih imajo možnost uresničiti, pa nimajo niti najmanjše želje to narediti … Zanimivo jih je prebrati, amapak so povsem brez teže.

Ljudstvo je užaljeno, jezno in prestrašeno. Ljudstvo se pritožuje, besni in javka. Ljudstvo ve, kako bi moralo biti, da bi bilo dobro zanje. Vsak izmed ljudstva ve, kako bi moralo biti, da bi bilo dobro za njega …

Le kaj bi se zgodilo, če bi takšno ljudstvo dobilo oblast? Ni treba uporabljati domišljije: zgodi se točno takšna oblast, kot jo imamo. Zdaj so na oblasti ljudje iz ljudstva. Skupščina jih je že po izročilu polna, zdaj pa se z njimi pospešeno polnijo tudi ministrstva, vladne ustanove in podjetja v državni lasti. Vodilna mesta zavzemajo trume 'navadnih' pametnjakovičev, ki nimajo pojma za kaj gre, in vsak dela 'po zdravi pameti' tako, da je dobro za njega. Bolj ljudske oblasti ne bi mogli imeti …

Zakaj kričimo, kako bi moralo biti? Zakaj njim, ki nam ne prisluhnejo, govorimo, kaj morajo narediti, da bo dobro za nas, če vemo, da ne bodo? To lahko naredimo le sami. Kako? Včlanimo se v parlamentarne stranke! Če se v vsako včlani nekaj sto ali nekaj tisoč puntarjev, bomo dobili stokrat, tisočkrat večjo moč, kot jo imamo na kolesih. Najprej lahko vplivamo na vodje, potem pa postanemo vodje. Lahko tudi ustanovimo svoje stranke. A zakaj bi se mučili z izumljanjem tople vode in vzpostavljali mreže, ki jih drugi že imajo? V čem bi bila Stranka novih kolesarskih obrazov boljša od kolesarjev v staroobraznih 'KUL' strankah?

Politiko lahko spremenimo samo od znotraj. Državo lahko upravljamo samo, če smo funkcionarji koalicijske stranke, in samo takrat, ko je ta stranka v koaliciji. Vse ostalo je zgolj pritoževanje, besnenje in javkanje brez teže in učinka.

Evo, pa je tudi tega pritoževanja, besnenja in javkanja brez teže in učinka konec …