Osvobodilno fronto so poleg ustanovnih KPS, krščanskih socialistov, Sokolov in kulturnikov predstavljali še ministri starojugoslovanske vlade, zveze študentov, inženirjev, mladincev, žensk in celo Društvo kmečkih fantov in deklet – neverjetno raznolik cvetober resnih in častivrednih nevladnih organizacij. Kdo pa – poleg raznolikega cvetobera resnih in častivrednih posameznikov – sestavlja trenutno protivladno fronto?

Prva žrtev trenutne vlade so upokojenci. Obolelim od Covida v domovih odreka zdravljenje v bolnišnicah, neobolele pa izpostavlja okužbi z njihovimi klicami. Ostalim je pred časom skoraj povsem prepovedala nakupovanje, zdaj pa jim je skoraj prepovedala še uporabo javnega prevoza. Dostop do zdravnikov je skoraj nemogoč brez uporabe interneta, ki ga mnogo upokojencev ne uporablja. Pomoč na domu je prepuščena nenadzorovanemu ljubiteljstvu, kar omogoča nekakovostne storitve in zlorabe.

In kje so upokojenska društva? Kje so člani in volilci DeSUS-a? Kje so prebivalci domov za upokojence, njihovi svojci in tam zaposleni? Kje so ovadbe in skupinske tožbe? … Vsak petek bi morali imeti shod v vsaki občini. Kje so? Pišejo jezna pisma. Kolesari jih toliko, da jih lahko prešteješ na prste. Nikogar s palico, nikogar s hojico, nikogar na vozičku; razen ene in druge Svetlane skoraj nikogar, ki bi rad bil še vedno človek, čeprav je star …

Druga žrtev vlade so umetniki in novinarji. Vladni uradniki jih ves čas zmerjajo in jim grozijo. Nadnje pošiljajo policijo in jim izdajajo kazni za prekrške, ki to niso. Delati ne smejo, če že, pa zelo okrnjeno. Proračunskega denarja, ki jim pripada, ne dobijo.

In kje so njihova stanovska društva? Kje so njihovi sindikati? Kje so zaposleni v javnih občilih, v kulturnih ustanovah, podjetjih in nevladnih organizacijah? Kje so ovadbe in skupinske tožbe? … Vsak petek bi morali imeti shod v vsaki občini, na njem ustvarjati in o tem shodu objavljati prispevke. Kje so? Pišejo jezne peticije in članke. Kolesari in fotografira jih toliko, da jih lahko prešteješ na prste. Nobene umetnine, nobene prireditve; nobenega dokaza, da je umetnost življenjsko pomembna in da je družba brez nje obsojena na propad … Javna občila fašizem 'uravnoteženo' oglašujejo ali mu dajejo prostor, da se neuravnoteženo oglašuje sam …

Tretja žrtev vlade so pripadniki LGBTQ+ skupnosti. Vladni uradniki jih ves čas zmerjajo in jim grozijo. Zato jih zmerjajo in jim grozijo tudi 'navadni' nestrpneži. Če so žrtve nasilja, vedo, da je oblast na strani nasilnežev, kar se kaže v nadaljnjih postopkih. In vedo, da bo vedno hujše.

In kje so mavrična društva? Kje so njihove nevladne organizacije? Kje so njihovi prijatelji in svojci? Kje so ovadbe in skupinske tožbe? … Parada ponosa bi morala biti vsak petek v vsaki občini. Kje so? Pišejo jezna pisma. Kolesari jih toliko, da jih lahko prešteješ na prste. Ta ima zastavico, oni ima plakatek, na obrazih pa se jim riše precej poklapan in prestrašen ponos …

Četrta žrtev vlade so delavci. Vlada jim nastavlja nesposobne ministre in sekretarje, direktorje in ravnatelje, predsednike in člane uprav in nadzornih svetov, ti pa nesposobne šefe in sodelavce. Člani in podporniki vladnih strank lahko izvajajo nasilje nad sodelavci in nekaznovano kršijo delovno zakonodajo. Delovna zakonodaja se spreminja v korist delodajalcev in škodo delavcev. Davčna zakonodaja se spreminja v korist rentnikov in v škodo delavcev.

In kje so sindikati? Kje so delavci? Kje so ovadbe in skupinske tožbe? … Vsak petek bi morali imeti shode v vsaki občini. Kje so? Niti pisem ne pišejo. Kolesari jih toliko, da jih lahko prešteješ na prste. Nobene stavke, nobene stanovske podpore in povezovanja, še postavljanja pogojev ne; zgolj tiho in pokorno garanje v nevzdržnih pogojih v upanju, da pridejo skozi mesec in da bo naslednji mesec še služba …

Peta žrtev vlade so begunci. Če obstajajo, so krivi, zaprti in izgnani. Če so zaradi minimalne človečnosti prejšnje vlade že azilanti, jih vlada premešča sem in tja, jim onemogoča, da bi zaživeli, ter jih pušča v negotovosti in strahu pred zaporom ali izgonom.

Oni so edini, od katerih bi sprejel opravičilo, da se ne puntajo. Ampak se, čeprav najbrž niti ne vedo, da punti so. Še manj vedo, da se imajo na papirju vso pravico puntati, ovajati in tožiti. Vedo pa, da takšnega življenja nočejo, in se trudijo narediti vse, kar je v njihovi moči, da bi se iz te more zbudili v svet, v katerem je vredno živeti … Edini so, ki se ne vedejo kot živali v ujetništvu, čeprav jih mnogi, ki niso v ujetništvu, zmerjajo, da so živali …

Šesta žrtev vlade smo vsi ostali; predvsem mladi. Javno premoženje, ki so ga ustvarili naši predniki (predvsem tisti iz prve točke), je naprodaj. Denar od prodaje bo šel v peščico žepov ljudi, ki ga niso ustvarili. Javne storitve, ki so jih vzpostavili naši predniki, se krčijo na račun zasebnih. Prve smo vzdrževali z davki in imeli do njih neomejen dostop, druge bomo plačevali vsak sam: se zadolževali, bankrotirali ali pa shajali brez. Vedno bolj smo in bomo revni. Vladni uradniki nas bodo vedno bolj omalovaževali, zmerjali in nam grozili. Med nas bodo pošiljali policijo in vojsko. Nadlegovali, zasledovali, globili in zapirali nas bodo za prekrške in kazniva dejanja, ki to niso. Delati ne bomo mogli, če že, pa zelo slabo plačana dela v nevarnih pogojih in neprijetnih razmerah. Prepuščeni bomo sami sebi in zakonom Divjega zahoda … In ženske bodo jebena stranka na zadnjem klinu družbene lestvice: tik nad Balkanci, Romi, begunci in drugo 'živino', ki bo izven lestvice …

In kje smo? Kje so ovadbe in skupinske tožbe? … Vsak petek bi moral biti korzo občanov v vsaki občini. Kje smo? Udrihamo čez vlado in podpisujemo peticije. Kolesari nas toliko, da nas lahko prešteješ na prste. Nobene želje ni, da bi se kaj spremenilo, nobene volje, da bi kaj naredili. Ljudstvo izkazuje zgolj pripravljenost podpreti nekoga, ki bo namesto nas mislil, se za nas zavzemal, se izpostavil zmerjanju, grožnjam, izsiljevanju, razgaljanju, lažem in podtikanjem državnih uradnikov, da ga bomo izvolili in bo potem skrbel, da bo nam dobro …

Jaz sem šesta žrtev te vlade. Nisem upokojenec, umetnik ali novinar, mavričnik, trenutno tudi ne delavec in nisem (še) begunec. Sem le državljan. Fašizem te vlade se me je osebno dotaknil, ko me je prisilno zaprla v meje občine. To sem izkoristil, da sem Maribor bolje raziskal in našel nekaj lepih kolesarskih poti. Dotaknil se me je, ko mi je 'podarila' turistični bon, s katerim sem preživel pet lepih dni v Posočju. Ves čas se me dotika, ker mi streže z delno lažnimi podatki in delno nesmiselnimi ukrepi glede Covida. To zadnje je še najbolj zoprno. A zaenkrat osebno še nisem ogrožen.

V puntanje me je pognalo načrtno iztrebljanje stanovalcev v domovih za ostarele. Nočem živeti pod vlado, ki izvaja gerontocid. A bil sem malodane edini, ki se je proti temu puntal. Nimam svojca v domu in nihče meni drag ni umrl zaradi odrekanja zdravniške pomoči. Tistih, ki se jim je to zgodilo, na Trgu svobode v Mariboru ob petkih zvečer še ni bilo …

So otopeli? Se strinjajo? Je večina ljudi pod kožo fašistov in jim je trenutna oblast blizu, četudi jih tlači? Bi tudi sami tako zlorabljali oblast, če bi jo imeli? Se zaradi lastnih slabosti podzavestno ne čutijo upravičene do puntanja? …

Vseslovenska ljudska skupščina je iskala regijske koordinatorje. Razmišljal sem, da bi se javil. A koga naj koordiniram? Peščico kolesarjev in pešcev, ki se poznamo, ker smo ves čas isti? Nas ni treba koordinirati; postavimo se v krog in se pogovorimo, potem pa naredimo častni krog po trgu in mestnih ulicah in gremo domov …

Vsako ljudstvo ima takšno oblast, kot si jo zasluži. Očitno si moje ljudstvo to oblast zasluži … In kdo sem jaz, da bi mu jo odrekal?

Doseg mojega kolesa je meja mojega sveta. Ta svet bom branil. Za svetove drugih pa se bom boril ravno toliko, kot se bodo oni za mojega … Skupaj lahko zgradimo vzporedni svet po svojih merah. A zunaj moramo pustiti ne le 'navadno' oblast, ampak tudi 'navadne' ljudi. Oboji so enako nedojemljivi, večvredni, prestrašeni in škodoželjni za prijetno in izpolnjujoče sobivanje vseh, ki smo tu.

Ljudski protesti? … Vseslovenska ljudska skupščina? … Ne, mi nismo ljudstvo. Samo del ljudstva smo, ki nočemo živeti v fašizmu. Samo del ljudstva se strinja z večino tega, kar je napisano v Smernicah protestne ljudske skupščine. Drugi del je proti in noče živeti v svetu, umerjenem po teh smernicah. Delu ljudstva smo puntarji enako odvratni kot ljudje, ki nam vladajo …

Če se puntamo in povezujemo, se zase, ne za vse. Če nam uspe in državo utirimo v znosno prihodnost, bo res bolje za vse, razen za glavne fašiste. Hvaležni pa bomo zgolj sami sebi …

Ampak je vredno … Za nas!