Enciklika oziroma okrožnica je »papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in vernikom vsega sveta« (Fran). Pred dnevi, 3. oktobra 2020, je papež Frančišek izdal svojo tretjo okrožnico z naslovom Vsi bratje (Fratelli tutti), katere cilj je »spodbujati svetovno željo po bratstvu in družbenem prijateljstvu«. A zagotovo lahko rečemo, da papež ne naslavlja samo »svojih« vernikov, temveč je njegov dokument tako rekoč univerzalen, namenjen celotnemu človeštvu oziroma vsaj vsem tistim, ki jim je mar za skupno dobro človeštva.

Papež okrožnico gradi na ideji bratstva (ta koncept seveda ne izključuje žensk, kot menijo nekateri), ki »izhaja iz skupne pripadnosti človeški družini«, kar pomeni, da se lahko prepoznavamo kot bratje (in sestre); vsi smo »na istem čolnu in potemtakem potrebni zavedanja, da se v globaliziranem in medsebojno povezanem svetu lahko rešimo samo skupaj.« (»Fratelli tutti« (Vsi bratje), socialna okrožnica papeža Frančiška) Zato potrebujemo »dialog in družbeno prijateljstvo«, kajti umetnost življenja je tudi »umetnost srečevanja« z vsemi, tudi s tistimi z obrobij sveta in s prvotnimi ljudstvi, saj »se lahko od vseh učimo in nihče ni nekoristen«.

Ideja bratstva je zajeta že v 1. členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je bila sprejeta leta 1948: »Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.« A zdi se, da nam je to še vedno nekaj tujega, zato pa so v mnogočem krivi tudi naši politiki, ki se »iščoč popularnost priklanjajo najnižjim in najbolj egoističnim nagibom« ter pogosto »vodijo politike sovraštva in strahu do drugih narodov«, pravi papež Frančišek v svoji okrožnici. Politiki naj se odrečejo »kratkovidnemu, ekstremističnemu, zamerljivemu in agresivnemu nacionalizmu«.

Papež tudi opozarja, da globalni problemi zahtevajo globalna dejanja in zavrača »kulturo zidov«. Namesto, da bi pomagali reševati probleme najrevnejših, raje gradimo zidove, ograje in kriminaliziramo migrante, ki se tako znajdejo v nepredstavljivih stiskah. Papež poudarja, da živimo v bolni družbi, ki obrača hrbet bolečini in ki je »nepismena« v skrbi za slabotne in krhke.

Papež Frančišek prav tako opozarja, da vojna ni »privid preteklosti«, ampak je »stalna grožnja«, in predstavlja »zanikanje vseh pravic«, »polom politike in človeštva«, »sramotno vdajo silam zla« in njihovemu »breznu«. Dejansko živimo »tretjo svetovno vojno po koščkih«, zato je popolna odprava jedrskega orožja »moralni in humanitarni imperativ«. Papež predlaga, naj se z denarjem, ki je vložen v oboroževanje, ustanovi svetovni Sklad za odpravo lakote.

Papež torej predlaga nič manj kot globalni sklad za delitev osnovnih dobrin, ki je edina prava rešitev za obsežno svetovno revščino in lakoto. Globalne dobrine je treba »upravljati v dobro vseh«, bogate države pa »so dolžne svoje bogastvo deliti z revnimi«. Gre za resnično pomemben predlog ekonomskega značaja. Namesto, da se bogastvo kopiči v rokah posameznih držav, korporacij in posameznikov, mora biti na voljo vsem, zato je medsebojna delitev dobrin ključnega pomena za prihodnost človeštva.

»Ko bo ta zdravstvena kriza minila, bi bilo najslabše, če bi še globlje zabredli v mrzlično potrošništvo in v nove oblike sebične želje po samoohranitvi,« opozarja papež. Dejansko moramo storiti nekaj povsem drugega; kajti že zgodnji kristjani »so verjeli, da če nekdo nima tistega, kar potrebuje, da bi živel dostojanstveno, je to zato, ker ima to nekdo drug«. Koronakriza je neke vrste boleč prehod v drugačen svet. Ne smemo se vračati nazaj, temveč narediti korak naprej k »dialogu in družbenemu prijateljstvu« ter »čudežu prijaznosti«, tako da se lahko »osvobodimo od krutosti, tesnobe, moteče nuje«, ki prevladujejo v sedanjem času.

Pa je tega zmožna tudi politika? »Najboljša politika«, pravi papež, predstavlja eno od najbolj dragocenih oblik ljubezni, če je v službi skupnega dobrega, in če se zaveda kako pomembno je ljudstvo, zato mora biti politika razpoložljiva za soočenje in dialog. Danes smo daleč od tega, saj se politiki obnašajo kot odtujena elita, ki jim mar predvsem zase in za svoje podpornike. Če bi politiki res delovali »v službi skupnega dobrega«, potem bi znali sodelovati navkljub različni strankarski pripadnosti. Za bratstvo niso dovolj samo besede, ampak tudi dejanja, ki se uresničujejo v »najboljši politiki«. Ta ne sme biti podrejena finančnim interesom, ampak služenju skupnemu dobremu, v središče postaviti dostojanstvo vsakega človeka in zagotoviti delo vsem, da bi vsakdo lahko razvil svoje potenciale.

Na druge ljudi torej glejmo, kot da so naši bratje in sestre, kajti le tako bomo rešili svet in s tem tudi sami sebe. Ideja bratstva je ideja enega človeštva, ene človeške družine, ki mora kljub raznolikosti sodelovati za skupno dobro vseh ljudi in planeta kot celote. A ni dovolj samo sprejeti idejo bratstva, v tem duhu moramo tudi delovati, predvsem z delitvijo globalnega bogastva, ki si ga neupravičeno prisvajajo bogate države, bogate korporacije in posamezniki.

Papež Frančišek ne naslavlja samo vernikov, temveč vse, ki jim je mar za skupno dobro človeštva.

Ključna vira:
ENCYCLICAL LETTER FRATELLI TUTTI OF THE HOLY FATHER FRANCIS ON FRATERNITY AND SOCIAL FRIENDSHIP

»Fratelli tutti« (Vsi bratje), socialna okrožnica papeža Frančiška