{facebook http://za-misli.si/images/u.jpg}

Ljudje stradajo,

povsod,

tudi pri nas obstajajo.

Žal pa je tistih več,

ki hrano stresajo preč.

Ostanki tu,

ostanki tam,

pretečeni roki,

pozabljene stvari,

vse to smo mi.

Nezavedajoči se tistih,

kateri za grižljaj,

da jim sploh ostane dih,

kopljejo in bskajo po smeteh,

iskajoči vsak naš zavrženi greh.

Na jok mi gre,

ne gre mi na smeh,

ob izobilju hrane,

vse kar ostane,

pristane v košu na tleh.

Rešitve sicer so,

a kaj,

ko ob vprašanju,

v trgovini,

kaj storite z ribami,

ki so “pretečene”,

povedo mi,

...oh, smrtni greh,

da končajo v zaklenjenem zabojniku,

da gredo na uničenje,

pri toliko lačnih ljudeh,

to je greh, to je greh.

Uroš Sedej-Eli