Nekoč je bila umetnost in so bili umetniki. Nato je Duchamp v galerijo položil pisoar in to opredelil kot »Fontano«. Takšni pisoarji danes zavzemajo levji delež prostora v muzejih sodobne umetnosti. Zdaj je umetnost vse, kar naredi umetnik, umetnik pa je vsak, ki sam sebe označi za umetnika. To velja tako za ljubitelje kot za tiste, ki se s takšnim početjem preživljajo. Večina ljudi za to nima posluha.

V galerijah so včasih razstavljene umetnine, pogosto pa zmazki, ki ne nagovorijo niti čutov niti čustev niti uma; preprosto so grdi. Brezvezni naslovi in tujkorečenje v katalogih ne pomagata. Večina ljudi za to nima posluha.

V gledališču in kinu včasih pozabiš na čas, prostor in nase, ker te predstava posrka. Včasih te pribije na stol kakšna igralka ali igralec, vmes pa čakaš, da se spet pojavi. Najpogosteje pa v kinu čakaš na naslednji pretep ali dirko in grizeš kokice. V gledališču čakaš, da se bo kdo slekel ali da bo odmor, ko se lahko srečaš z imenitnimi gledalci in si bolje ogledaš, kako so oblečeni in kdo je v čigavi družbi. Slejkoprej se nasičiš večnega dramskega preigravanja odnosa posameznika do smrti, moči, samote in družbe, sploh če si zrela oseba in si te reči sam pri sebi predelal … Večina ljudi za to nima posluha.

Večina ljudi nima posluha za knjige. Še tisti, ki berejo, berejo predvsem knjige o duhovni rasti. Sledijo ljubiči, krimiči in 'zgodbe, ki jih piše življenje', ki so ponavadi lepše opremljene in bolje oglaševane kot napisane. Večina branega leposlovja pade na prisilno domače branje šolarjev. Preostanek so enako dobra ali slabša nadaljevanja in izpeljanke knjig, ki so vžgale. Pisatelji, ki jim je uspelo zajahati ta val, brzijo po njem in ga izžamejo do zadnje kaplje, preden se lotijo česa svežega.

Še največ posluha imajo ljudje za glasbo. Glasbene 'fontane' so dostopne skoraj vsem. A ljudje, ki zavračajo klasično glasbo, jo zavračajo v celoti – dobro in slabo. Ljudje, ki zavračajo metal, ga zavračajo v celoti. In ljudje, ki zavračamo narodnozabavno glasbo, jo zavračamo z Golico vred … Vendar smo v žanrih, ki jim prisluhnemo, zelo izbirčni. Na pivsko-plesnih zabavah se nemara silneje odzovemo na 'pisoarje', a tudi tam se nas 'fontane' bolj dotaknejo …

Uspešnice iz 60-ih – 90-ih še vedno vžgejo – tudi pri ljudeh, ki jih niso doživeli, ker so bili premladi. Glasbeniki iz tega obdobja še zdaj polnijo stadione širom sveta. Zakaj? Ker gre za glasbo z vsebino in obliko, z verodostojnostjo in lepoto, ne pa za glasbo, ki so ji uredniki odstrigli peruti, računalniki pa zaoblili robove … Takrat so založbe kupovale glasbo. Danes kupujejo glasbenike …

Umetnine lahko izstopajo. Umetnine morajo izstopati. Izstopanje je nuja. Izstopanje je pravilo. Nasilje nad čuti in čustveno izsiljevanje občinstva sta sredstvo in cilj … Zdaj bolj izstopajo umetnine, ki se ne trudijo izstopati: ki se ne ukvarjajo z učinkom, ampak z vsebino in obliko, z verodostojnostjo in lepoto.

A malo je takšnih. Večina direktorjev, kustosov, umetniških vodij in urednikov je bolj dojemljiva za izdelke, o katerih se bo govorilo, kot za izdelke, ki bodo nagovorili … »Večina ljudi nima posluha,« bodo rekli.

Vendar to ni res. Večina ljudi redko pride v stik z umetnostjo, pa še takrat precej površno. Vse življenje se srečujejo s pisoarji, ki se imenujejo »Fontana«, zato gredo tudi mimo niti ne tako redkih fontan, ne da bi jih sploh opazili …

Opus Svetlane Makarovič je Fontana, je gejzir Strokkur, njene zgodbe so Niagarski slapovi, vtkane v duše in vzidane v duhovne temelje ljudstva, ki mu je slovenščina materni jezik. Na Japonskem bi bila živ narodni zaklad. Tu pa je za večino ljudi zgolj tečna stara baba, ki provocira …

Ni kriva Svetlana. Krivi so premnogi 'umetniki' in njihovi kričeči 'pisoarji', med katerimi se vse naše svetlane preprosto izgubijo ali sploh ne zasijejo, ker nočejo kričati …

A ne moremo kriviti samo umetnikov. Kot vsi, tudi oni živijo v času kapitalizma. Umetnine so tovarniški izdelki, oni pa so delavci za tekočim trakom. Prisiljeni so štancati umetnine, ki so ravno dovolj dobre, da se izplačajo. Nekaj plača občinstvo, nekaj dobijo na razpisih, nekaj pa nagnjavijo pri sponzorjih in donatorjih.

Večina ljudi za to nima posluha. Kako bi ga tudi imeli? Vsak drug delavec (izjema so politiki) mora svoje delo ves čas opravljati dobro. Vsak izdelek mora biti uporaben, storitev pa zadovoljiva. Umetnik (ali 'umetnik') pa sestavi inštalacijo ali izvede performans, ki ju niti šolan in umetnosti naklonjen človek ne more razumeti brez razlage (včasih tudi potem ne), ki ju je mučno ali dolgočasno gledati in ob katerih večina ljudi ostane prazna. In zato dobi razpisni denar, ki je prišel iz žepov prav te večine ljudi. Kot če bi zelenjadar zvečer v bližnji zid zmetal nagnite paradižnike, jih zaračunal mimoidočim, občina in ministrstvo pa bi mu povrnila stroške čiščenja …

Vrhunski igralci prostodušno priznavajo, da so v življenju odigrali le peščico vlog, ki so bile 'fontane', desetine ostalih pa so bile 'pisoarji', s katerimi so si služili vsakdanji kruh. Tudi sam sem sodeloval pri nastajanju dveh dramskih predstav, za kateri je bilo že po prvem tednu vaj jasno, da bosta pisoarja – in zato sem kariero dramaturga obesil na klin. Tak način dela je, kot če bi garal v tovarni, pa bi bili od stotih avtov, ki pridejo s tekočega traku, v povprečju vozni le trije …

Spomnim se igralca, ki je pred leti na pogovoru o tekmovalni predstavi Borštnikovega srečanja dejal, da sicer nima pojma, za kaj gre, a bolj ko igra, bolj mu je všeč. Komu je to morda zabavno, a večina ljudi za to nima posluha. Večina ljudi zaradi tega ne ceni umetnikov in umetnosti. Večina ljudi zaradi tega umetnikom privošči, da jih trenutna oblast onemogoča pri delu. Večina ljudi ne bo niti mignila s prstom, ko bodo umetniki množično romali na zavode za zaposlovanje in si pričeli iskati 'pošteno' delo …

Dandanes se kot umetnine razstavljajo skice, ki so jih stari mojstri delali za svoje Umetnine. Hja, tehnična dokumentacija za potniško letalo je težja od samega letala, a z njo je nemogoče leteti … Dandanes imamo eksperimentalno gledališče in eksperimentalne koncerte, kjer nam ne postrežejo z izdelkom, ampak s postopkom. Toda, a bi si kupili straniščno školjko, preden so jo premazali in spekli, ali kavč brez prevleke?

Navsezadnje, če je umetnost vse, kar umetniki počnejo in opredelijo kot umetnost, lahko kot umetnost opredelijo kelnarjenje, tajniška opravila, mala hišna popravila in druga 'poštena' dela, ki se jih bodo prisiljeni lotiti v bližnji prihodnosti.
Večina ljudi bi za to imela posluh …

Težava je le, da bomo v tem primeru ostali tudi brez tiste prave umetnosti. A večine ljudi to niti ne bo preveč ganilo …

Obzorja večine ljudi so ozka. Umetnine bi nam jih lahko širile. Morale bi nam jih širiti. A to počno le nekatere, včasih, le peščici ljudi …

Umetnost je pri nas zdaj v vojni z oblastjo. Edini način, da se izogne iztrebljenju, je, da premaga kapitalizem. Zdaj ga zgolj razgalja in dela neprivlačnega. A naloga umetnosti ni le to. Naloga umetnosti je, da ustvarja vzporedne resničnosti, v katerih bi ljudje hoteli živeti; da je smerokaz na poti, po kateri bi hoteli iti … John Lennon je nekoč že ustvaril umetnino, ki jo je peščica ljudi posvojila, a je ni nihče dalje razvijal. Čas je, da to storimo …