V zadnjih tednih smo izvedeli, da je večina svetovnih držav zaradi pandemije koronavirusa doživela visoke padce BDP-ja (bruto domačega proizvoda). Padci so bili 10, 20, 30-odstotni. Rekordni, zgodovinski! Politiki in ekonomisti zdaj vlagajo izjemne napore (to počnejo z velikimi vsotami tako imenovanega poceni denarja in novega zadolževanja), da bi se čimprej vrnili h gospodarski rasti. Gospodarska rast (ki se odraža z rastjo BDP) je »alfa in omega« modernega sveta.

Ekonomisti pravijo, da višja ko je gospodarska rast, več ljudi ima od tega koristi. Deloma to sicer drži; na primer, če se razvija revna država in če ta rast res doseže večji del prebivalstva ter v primeru zelo razvitih socialnih držav. V večjem delu sveta pa imajo največje koristi od gospodarske rasti najbogatejši, medtem ko se na drugi strani revščina še poglablja (to je na primer vidno v ZDA, ki ima zelo premožni vrhnji sloj in zelo veliko).

Koronakriza je pravzaprav dokazala, da nam navkljub velikim gospodarskim padcem ničesar zares ne primanjkuje. Če imamo vsega dovolj kljub bistveno nižji proizvodnji izdelkov, potem gospodarske rasti dejansko sploh ne potrebujemo. Vsaj v razvitem svetu; v revnem svetu pa tudi v času visokih rasti primanjkovalo tudi najosnovnejših dobrin, kot je na primer hrana. Pa ne zato, ker bi bilo hrane v resnici premalo. V svetu je pridelava hrane danes celo večja, kot so potrebe vseh prebivalcev Zemlje. A prav sistem gospodarske rasti povzroča velikanska globalna prehranska neravnovesja, saj je hrana pač samo tržno blago, s katerim se trguje za visoke dobičke.

Zato po eni strani v bogatem svetu hrano mečemo stran, v revnem svetu pa ljudje zaradi pomanjkanja množično umirajo. Revne države hrano celo izvažajo hrano na bogate trge, ker so takšne pač »tržne zakonitosti«. Danes je prav tako že vsakomur jasno, da večja gospodarska rast pomeni tudi večje uničevanje okolja.

Koronakriza bi nas morala nečesa naučiti: da lahko živimo z manj dobrinami, da lahko živimo z manj potovanji … da lahko z manj živimo bolje. Hkrati pa bi morali v ekonomski krizi, ki je »udarila« tudi razviti svet, postati bolj sočutni do revnejših ljudi in z njimi deliti ključne globalne dobrine – hrano, zdravila, pitno vodo itd.

Naš ekonomski sistem bi morali dejansko temeljito preurediti. Ne potrebujemo neprestanega povečevanja proizvodnje, temveč pravičnejšo delitev globalnih dobrin. S tem bomo rešili tako problem revščine kot tudi probleme okolja.

Morda pa koronakriza še ni rekla zadnje besede. Morda se bomo počasi vendarle naučili, da vsi lahko živimo bolje, če poskrbimo drug za drugega. Ne samo v družini, temveč tudi v okviru naše velike človeške družine – enega človeštva.

Čas je, da naredimo korak naprej.