Ondan se mi je bralo stripov, pa sem zavil v Pionirsko knjižnico (otroci, ki se danes izgubijo med njenimi policami, so res pionirji). V rokah sta mi med drugimi pristala Zepov Titeuf: Čudež življenja in Bučmanovi: To je torej ljubezen Iztoka Sitarja. Oba sta stripa o mulariji na pragu pubertete, a ne bi mogla biti bolj različna.

Titeufa lahko bere mularija na pragu pubertete. V njem se bo našla; Zep je niti ne podcenjuje niti ne precenjuje. V njem bo našla svoje ogledalo: videla bo, kako jo vidijo drugi. Ugotovila bo, da se da ravnati bolje ali slabše, kot ravna sama. In neizmerno se bo zabavala.

Titeufa lahko beremo tudi starejši: ob njem se spomnimo, kakšne smo špičili in kako smo razmišljali, ko smo bili sami na pragu pubertete. Potem se lahko pogledamo v ogledalo in se zamislimo, kaj je nastalo iz nas … In lahko se neizmerno zabavamo. Umetnina pač …

Kot se za umetnino spodobi, zna biti Titeuf celo preroški. V zgodbi »Za vsakega luknja raste« dva mulca povežeta ozonske luknje s plešami. Ko opazujeta četico obritoglavcev, pa zaključita, da jim sonce ni scvrlo le las, ampak tudi možgane. Strip je izšel leta 1998.

Zgodbe v Bučmanovih so sestavljene iz podzgodb, ki druga z drugo nimajo nobene veze. Pogosto še same s sabo nimajo nobene veze. Primer: »Napisala bom ljubezenski roman! Naslov bo … Zakaj so izumrli dinozavri.«

Nekatere podzgodbe so zgolj stari vici, zaradi katerih je Kajn ubil Abela: »Kako naj Bučki diskretno povem, da jo ljubim?« »Reci ji, da ne moreš jesti zaradi nje!« »Bučka, zaradi tebe sem izgubil ves apetit.«

Nekatere podzgodbe bi rade bile vici, pa jim ne uspe: »Kaj pa tako smrdi?« Fižol!« »Fižol?« »Zjutraj sem jedel fižol.«

Bolj posrečene podzgodbe so nekje na ravni tele: »Bučko, odlično plešeš!« »Saj ne plešem. Hrošč mi je padel za vrat.«

Veliko podzgodb bi potrebovalo razlago. V kadi: Deklica: »Ali veš, kakšna je razlika med moškim in žensko?« Deček: »Majhna. Zelo majhna.«

Včasih gre zgolj za seksizem: »Danes piše o tebi v časopisu.« »Res? Kaj pa?« »Da je na svetu 20 % preveč žensk.«

Predpubertetni otroci, ki berejo časopis? Časopis, v katerem bi kaj takega pisalo? … Ne obremenjujte se. V tem stripu predpubertetni otroci vozijo avto. V nekaterih podzgodbah počnejo odrasle reči, se vedejo odraslo in so v odnosih, kakršne imajo odrasli – brez razloga in brez pojasnila. Včasih pa nastane 'krneki': »Tamle gre Bučko. Ignorirajva ga, ker je navadna rit.« In mimo gre Bučko, ki ima namesto glave rit … Strip je izšel leta 1996.

Kar Iztoku pade na pamet, Iztok da v strip – kot Trump in Twitter. Ko sem ga bral, so mi prihajali naprej spomini na čase, ko sem se družil z gledališčniki in filmarji. Prav takšne zamisli so med njimi vedno padle na plodna tla. Iz njih so na prav tak način sestavljali zgodbe. Na koncu so iz tega brezglavega brezrepja nastale gledališke in filmske predloge …

In še nastajajo. Ne gre za to, da bi Iztok ustvarjal povsem narobe. Iztok je bil in je »v trendu«. Koliko lutkovnih predstav za otroke sem videl, s katerimi si otroci niso mogli nič začeti … Tudi mnoge sodobne slikanice imajo isto bolezen. O filmih in večini oddaj za otroke pa tako nima smisla govoriti. Kot da je pravilo, da morajo biti umetniški izdelki za otroke hkrati prezahtevni in preneumni, da bi lahko bili blizu komurkoli.

Sem proti samo zato, ker je slovensko? Ne, proti sem kljub temu, da je slovensko. Slovenskost ne sme biti opravičilo, da spraviš v javnost karkoli, kar ti pade na pamet! Sem pa proti tudi zaradi tega, ker je slovensko. Znamo namreč dosti bolje – še posebej kar se tiče stripov …

Slovenski stripi so krivi, da sem začel brati stripe; Zvitorepec je bil moj prvi strip. Slovenski stripi so krivi, da jih še vedno berem; ko sem pogoltnil opus Tomaža Lavriča, sem v iskanju novega odmerka prišel na Titeufa in Bučmanove.

Zep, hvala, da si ustvaril Titeufa! Zaradi njega je svet lepši in boljši …

Tomaž, znaš ustvariti enako dober strip o mulariji na pragu pubertete?