Tanja Dular, v.d. direktorice Direktorata za invalide na MDDSZ

Sekretar Cveto Uršič, MDDSZ

Minister Janez Ciglar-Kralj, MDDSZ

ZADEVA: Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o osebni asistenci

Spoštovani!

Naša filozofija je nuditi redno zaposlitev, s stalnim dodatnim izobraževanjem ter spremljanjem odnosa med osebnim asistentom in uporabnikom: na način, da med njima prevladujejo sinergija, spoštovanje in enakopravnost. Ravno zato ne podpiramo prekarnosti, ki je tako za uporabnika kot asistenta, v osnovi neplodna in mučna. Zato je za nas najnižja možna urna postavka, s katero še lahko preživimo, 13, 85 evrov.

Že dve leti ministrstvo redno opozarjamo na anomalije, ki se dogajajo na račun s.p.-jev in z zaposlovanjem staršev ter sorodnikov. Na neustreznost ad hoc izvajalcev, ki so brez kompetenc, znanja, kaj šele kakršnekoli strokovnosti s tega področja – pa govorimo v prazno, saj se na tedenski ravni pojavljajo novi in novi izvajalci, ki jih MDDSZ vpisuje v register. Prav tako smo vam postregli z nekaj konkretnimi imeni spornih izvajalcev (nekateri med njimi so zreli tudi za kazenske ovadbe) in tudi lažnih/neupravičenih uporabnikov, ki jim po sedaj veljavnih kriterijih osebna asistenca nikakor ne bi smela pripadati – pa tudi tukaj ni bilo storjenega nič. Želimo namreč poudariti, da osebna asistenca ni socialni korektiv.

Nedavno smo na izobraževanju koordinatorjev CSD za osebno asistenco slišali izpovedi o številnih zlorabah, izsiljevanjih in celo o fizičnem ter psihičnem nasilju nad uporabniki; zopet večinoma prav s strani bližnjih sorodnikov in ožje družine. Gre prav za te iste posameznike, ki v javnosti stalno vpijejo, da njih pa že nihče ne bo učil, kako ravnati z njihovim (odraslim) otrokom.

Prav zato ne pristajamo na manj kot 13, 85 evrov za urno postavko; vse ostalo je za nas navadno izsiljevanje in poniževanje, ker nas na ta način tlačite v isti koš s tistimi, ki kradejo, manipulirajo in goljufajo!  Društvo YHD je bilo prvo, ki je na te pomankljivosti opozarjalo že takoj v prvih nekaj mesecih po nastopu zakona o OA. Sproti smo na ministrstvo dajali predloge in izboljšave, kako ustaviti val oportunistov, ki so zavohali hiter in lahek zaslužek »z udinjanjem ranljivim skupinam«. Zgodilo se spet ni nič.

Prav zaradi neodzivnosti MDDSZ se je društvo YHD že lani obrnilo na Ministrstvo za finance, saj smo zlahka predvideli ogromen porast izdatkov v ta namen. Takratna direktorica Dragica Bac me je ob tem seveda nadrla, češ, kaj se vtikam v zadeve. Sedaj pa je naenkrat že rdeči alarm in MDDSZ ne zna potegniti ključnih vsebinskih popravkov, ki bi zopet osmislili cilje in namen Zakona o osebni asistenci. Le-ta se je na mojo veliko osebno razočaranje izrodilo v nekaj povsem nasprotnega temu, kar je bil naš prvotni namen. Zakon temelji na Konvenciji o pravicah invalidov, predvsem 19. členu, ki omogoča aktivnim posameznikom, da svojemu hendikepu navkljub živijo neodvisno in enakopravno življenje znotraj družbe. V praksi pa je zakon spodbudil ravno nasprotne učinke (zaradi vsesplošnega nerazumevanja koncepta Zakona OA in čemu je OA namenjena), saj se v imenu osebne asistence ljudi še bolj segregira znotraj družine in se posameznika drži v odvisnosti in izključenosti. Nekateri celo svoje odrasle otroke izpisujejo iz VDC-jev in podobnih programov, da pridobijo ure osebne asistence, saj so starši sami tisti, ki so zaposleni kot osebni asistenti svojim odraslim otrokom. Namesto, da bi temu uporabniku/otroku omogočili neodvisno življenje, mu ga onemogočajo s tem, ko rešujejo svojo »socialno stisko«. Človekove pravice v tem kontekstu sploh niso več nikakršna kategorija, prav tako ne neodvisno življenje, aktivnost uporabnika pa ni vrednota.

Rešitev, da bi Zakon vrnili nazaj na prave tirnice, vidimo v odločnih vsebinskih popravkih in omejitvah. Temeljna predpostavka za razumevanje filozofije dela in koriščenja OA pa mora biti FORMALNO IZOBRAŽEVANJE vseh vpletenih – uporabnikov, osebnih asistentov, koordinatorjev na CSD ter seveda izvajalcev. Pri tem je potrebno uvesti tudi preizkus znanja in razumevanja. Vse skupaj se pravzaprav ne razlikuje od izpita za avto. Za vožnjo avta mora imeti posameznik veljavno vozniško dovoljenje in izkaz iz razumevanja cestno-prometnih predpisov.

Nenazadnje bi izpostavila, da sta nam bila prav sedanji minister Janez Ciglar-Kralj in sekretar Cveto Uršič edina pripravljena prisluhniti in februarja sklicati izredno sejo v DZ na temo te problematike, kar nam daje vedeti, da dobro poznata področje in bosta zato zagotovo našla prave okvirje za zajezitev vsakršnih zlorab v prid neodvisnemu življenju hendikepiranih.    

S spoštovanjem,

Predsednica in strokovna vodja YHD

Elena Pečarič