Kralja Ojdipa je preganjala zla usoda, nas pa preganja kralj Ojdip. Izvirno predstavo – eno in edino – je videlo nekaj tisoč svobodnih Atencev (morda tudi kakšna Atenka). Morala je pustiti vtis, kajti v naslednjih 2450 letih se je o Ojdipu zvrstilo nešteto knjig in člankov, predavanj, uprizoritev … ki jim še vedno ni konca. Odkar si ga je za potrebe svojih seksualnih blodenj izposodil Sigmund Freud, pa bi se ubožec prav gotovo obračal v grobu, če bi ga imel. Na srečo Romana Vodeba Ojdip ni obstajal, sicer bi bil ob njegovih izjavah prisiljen vstati od mrtvih in mu kot sodoben zombi pregrizniti vrat.

Pametni možje so tisočletja razmišljali in razpravljali o nesrečnem Ojdipu, a so pri tem povsem prezrli, da je njegova življenjska zgodba povsem nesmiselna in da se ne bi mogla nikoli zgoditi – tudi če bi Sfingo nadomestili z nečem možnim. Kot pri Bibliji in drugih verskih spisih so se ukvarjali s podrobnostmi, ne pa z neobstoječimi temelji, na katerih te podrobnosti stojijo …

21. stoletje je – čas je, da uporabimo možgane! Kot govori bajka, sta Laert in Jokasta svojemu prvorojencu Ojdipu preluknjala gležnje in ga obesila na drevo – zaradi prerokbe, da bo ubil očeta in se poročil z materjo, ko bo odrasel. Tako izpostavljeni otroci so ponavadi umrli, lahko pa jih je kdo snel in jih posvojil, kar naj bi se v Ojdipovem primeru tudi zgodilo. Ker ga nista ubila niti ga videla mrtvega, Laert in Jokasta nista mogla biti prepričana, da je umrl.

Minila so leta in nato je nekdo ubil Laerta, Jokasta pa je postala vdova … in ni pomislila na prerokbo – na možnost, da je bil morilec njun izgubljeni sin? Če je bila ob Ojdipovem rojstvu stara 12-15 let, ta pa je v starosti 16-20 ubil očeta, je imela 28-35 let. Več ne, kajti ne smemo pozabiti, da je sinu kasneje povila štiri otroke. To pa še niso leta, ko človek postane pozabljiv …

Ko je Ojdip odpravil Sfingo in vstopil skozi mestna vrata, ga prav gotovo niso na vrat na nos popeljali pred oltar, kjer ga je pod tančico čakala mati. Pa tudi če bi ga – Jokasta je imela čas oceniti njegovo starost in zaključiti, da bi ji lahko bil sin. Če je prerokbo svojčas vzela tako resno, da je zaradi nje žrtvovala sina, bi človek pričakoval, da bo po moževi nasilni smrti vsaj malo pozorna na starost snubcev …

Je bila Jokasta tako nazarensko topoumna ali je bil Ojdip tako lep, da ji je pogled nanj vzel razum? Stari Grki res niso cenili žensk in so jih imeli v vseh ozirih za manj sposobne, a težko je verjeti, da bi se Laert oženil s takšno trolo ali da bi ji Tebanski veljaki po njegovi smrti dovolili vladati. Zgodba je tako žaljiva za ženske, da bi jo bilo že zaradi tega treba prepovedati in jo izbrisati iz kulturne zgodovine Evrope. Takšna kot je, namreč ne priča o naši kulturi, ampak kvečjemu o našem barbarizmu …

o

Če bi Slovencem rekli, naj naštejejo tri grške tragedije, bi Kralju Ojdipu sledila Antigona, tretje pa bi se spomnil le malokdo. Antigona je Slovencem še posebej pri srcu vse od nazadnjaško-naprednjaške razdvojenosti, ki jo je konec 19. stoletja v naš narod vcepil Mahnič (Anton, ne Žan). Na odnos med domobranci in partizani je sedla, kot da jo je Sofokles napisal za nas … Žal pa te bajke ne dojemamo tako, kot so jo dojemali Sofokles in njegovi Grki.

Bistvo starogrških tragedij je spor, v katerem imata obe stani prav in se hkrati obe motita. Sodobne uprizoritve pogosto skušajo poudariti 'pravilno' stran. Še pogosteje pa ustvarjalci v pomanjkanju izvirnih zamisli izpostavijo kak povsem nepomemben vidik zgodbe in se z njenim bistvom sploh ne ukvarjajo.

Če zanemarimo posamezne bajke in njihove vidike, nas starogrške tragedije učijo predvsem ene reči: da vztrajanje pri svojem prav za vsako ceno ne prinaša ničesar drugega kot pogubo za vse vpletene. No, Sokrat – bojda najpametnejši stari Grk – tega nauka ni sprejel za svojega. Če beremo Platonove zapise o tem, kako je širil svojo modrost, ugotovimo, da Sokrat z ljudmi ni razpravljal, ampak jim je solil pamet, dokler jih ni prepričal – kar mu je čisto vsakič uspelo. Njemu ni nikoli zmanjkalo utemeljitev, medtem ko bi lahko njegovi sogovorniki rekli še marsikaj, a so iz nam neznanega razloga kar utihnili. Morda pa si je prav zaradi tega učinka izbiral neumneže za učence … Pri svojem prav je Sokrat vztrajal tudi na koncu in bil zaradi tega pogubljen, čeprav bi lahko ušel in pri svojem prav še vrsto let vztrajal nekje drugje. Mi ga pa smatramo za junaka, ne za bedaka …

Če gledamo zgodovino Evrope, ni nauka starogrških tragedij za svojega sprejela niti ena skupnost, ljudstvo ali država, ki so starogrško kulturo postavile za enega svojih temeljev … Zgodovino Evropejcev bi lahko povzeli takole: »Čim je prevladujoči prav nekomu postal neznosen, mu je nasproti postavil svoj prav. Med branilci starega in novega prav se je vnela vojna. Zmagovalec je imel prav – do naslednje vojne.« In ja – tiste, ki vztrajajo pri svojem prav in so zato pogubljeni, skoraj brezprizivno smatramo za junake, ne za bedake …

o

Atenci so poleg evropskega gledališča utemeljili tudi evropsko demokracijo. Kot danes tudi takrat ni šlo za to, da bi odločalo ljudstvo. Namesto (moške) polovice plemstva, kot v drugih mestnih državicah, so lahko odločali vsi svobodni domorodni odrasli moški – torej četrtina prebivalstva. Res dosežek, vreden večnega spominjanja …

… je pa bilo za kanček bolje biti Atenec (ne pa tudi Atenka) kot živeti v kraljevini Šparti, kjer so svobodni domorodni odrasli moški živeli zgolj za boj. Zaradi tega je Šparta še danes pojem. Marsikateri sodobni mladenič bi svoje življenje ob igricah in zgodovinskih učbenikih z veseljem zamenjal za življenje Špartanca.

A kaj je Šparta? Če dobro pogledamo, je Šparta svet, v katerem je fašizem dokončno zmagal. Če si Špartanec, si od malih nog vojak, ki se cele dneve uri, da bi umrl v boju. To je življenje, polno bolečin, poškodb, zatajevanja strahu ter umiranja sorodnikov, prijateljev in ljubimcev. Res raj na zemlji …

… Če si Špartanec. Če si drugorazredni Helot ali suženj, je še huje. V tem primeru je Šparta pekel od rojstva do smrti. Špartanci so namreč na Helotih, ki so bili v glavnem kmetje, vadili. Z njimi so lahko počeli, kar so hoteli. Predstavljajte si Avstroogrsko, v kateri mladi Avstrijci in Ogri pohajkujejo po slovenskih, čeških in slovaških grapah ter ustrahujejo, mlatijo in pobijajo Slovane, da bi se tako izurili in za cesarja nosili svoje glave na pladnju! …

Špartansko izročilo je eno najbolj trdoživih v evropski zgodovini. Kar so oni počeli Helotom, so kasneje Rimljani počeli Keltom, njihovi skupni potomci pa koloniziranim ljudstvom širom sveta. Samo mrtev Indijanec je bil dober Indijanec … Danes mladi združenodržavski vojaki to počnejo s pritiskanjem na gumbe. Samo mrtev musliman je dober musliman …

Mi pa to počnemo z dekreti. Samo izbrisan južnjak je dober južnjak … Samo neprisoten begunec je dober begunec … Samo v domu upokojencev zdravljen starec je dober starec …

Grške bajke so krvoločne. Zgodovina Evrope je krvoločna. Čas bi bil, da si priznamo, da nismo domovina kulture in omike, ampak domovina barbarov, ki so kulturo in omiko širom sveta zravnali z zemljo, prepovedali in izbrisali iz spomina. Fašizmi, ki vse od starogrških časov vsake toliko preplavijo Evropo in jo pahnejo v vsesplošno trpljenje, razsulo in morijo, niso odstopanja, ampak naravno stanje – ki si ga glede na svoj odnos do soljudi vsekakor zaslužimo.