Stališče izvajalcev, ki se zavzemamo za strokovno in kvalitetno izvajanje osebne asistence

Manifest izvajanja storitve osebne asistence;

predlogi za spremembo in dopolnitev Zakona o osebni asistenci

1.)  Obdobno ponovno ocenjevanje uporabnikov. Mnogi uporabniki imajo namreč številne napredujoča obolenja, ki potrebujejo ovrednotenje glede na potrebe in svoje življenjske zmožnosti, kakor tudi na spremembe bivalnega okolja in dostopnosti ter nenazadnje glede na status posameznikove aktivnosti v družbenem okolju. Pri ocenjevanju potrebe po OA in obdobnem preverjanju se upošteva tudi zdravstveno stanje (izvid/mnenje, iz katerega so razvidne funkcionalne omejitve).

2.)  Zmanjšati število izvedencev, ki ocenjujejo potrebo po obsegu osebne asistence, saj se je sedanje število izkazalo kot izrazito preveliko, prav tako je nemogoče izvajati strokovna izobraževanja le-teh in vršiti nadzor nad njihovim delom ter poznavanjem ocenjevalnega orodja.  Predlagamo, da bi se ustanovila stalna ekipa redno zaposlenih ocenjevalcev (do največ 10 ljudi), ki bi lahko »izoblikovala dobro prakso« in tudi prakso primerljivosti, strokovna stališča na področju ocenjevanja, ki bi vsebovala tudi strokovno razlago in utemeljitev. Tako bi imeli ekipo dobro izobraženih in preverjenih strokovnjakov (govorimo o kandidatih iz vseh treh skupin izvedencev po ZOjA), ki bi tesno sodelovali s koordinatorji OA na CSD, izoblikovali bi kriterije na področju ocenjevanja potreb OA, delovali bolj enotno, kakovostno, ocene bi bile bolj primerljive in preverljive, izboljševali bi orodje za ocenjevanje preko izkušenj v praksi. Pred izborom bi izvedenci morali opraviti preizkuse znanja ali razumevanja »duha« zakona ter ciljev in namena le-tega, kasneje pa se stalno dodatno izobraževati. Izobraževanje take ekipe izvedencev bi bilo organizacijsko veliko enostavneje. Taka ekipa izvedencev bi lahko izvajala periodično ocenjevanje uporabnikov in finančno ne bi pomenila večjega stroška od trenutnega sistema ocenjevanja.

3.)  Potrebna je sprememba ocenjevalnega orodja.

Skrbi nas izrazita arbitrarnost interpretacije ocenjevalnega orodja, določanja ur in vrednotenja potreb osebne asistence; brez kriterijev in strokovne osnove, zato bi težko govorili o primerjalnosti glede na stopnjo in vrsto hendikepa! Razlike v ocenjevanjih med posameznimi komisijami so tudi do 100-odstotne! Pritožbe na sklepe komisij pogosto sploh niso vsebinsko utemeljene, ampak argumentirane na podlagi, »če je dobil tisti toliko ur, potem bi jih moral tudi jaz«, torej na nekem popolnoma subjektivnem dojemanju. Vse to lahko ogroža obstoj storitve osebne asistence, ki mora temeljiti na bolj konkretnih, dokazljivih in preverljivih osnovah ter temeljih (nenazadnje tudi medicinskih dokazih in izvidih), da bo tudi v primerih tožb lahko zadeva argumentirana in jasna.

 4.)  Zaposlovanje osebnih asistentov mora temeljiti na ZDR-1.

Izvajanje osebne asistence mora temeljiti v glavnem na rednem delovnem razmerju. Druge oblike začasnega dela so dovoljene za primere nadomeščanja redno zaposlenih asistentov (to mora vključevati nadomeščanje bolniške, dopustov, praznikov, v primeru menjave in iskanja novega asistenta ter zmanjševanja viška ur). Torej za primere nadomeščanja, ki trajajo krajše obdobje, občasno ali za število ur, kjer je nemogoče nekoga redno zaposliti.

5.)  Potrebno je izvajati konstantna izobraževanja koordinatorjev na CSD.

Koordinatorje je potrebno izobraziti glede samega namena in ciljev zakona, da bodo lahko izvajali strokovni nadzor nad posameznimi izvajalci osebne asistence oz. evalvacijo ustreznosti izvajanja asistence s strani uporabnikov. Vse preveč še vedno vidijo osebno asistenco kot pomoč uporabnikom brez poudarka na vzpostavljanju njihove neodvisnosti. Potrebno je vzpostaviti sodelovanje med njimi in posameznimi izvajalci osebne asistence za oblikovanje in izmenjavo dobrih praks. Pomembno je, da da bodo tudi ostalim delavcem na CSD posredovali prave informacije o osebni asistenci in jih izobraževali, saj so mnogi popolnoma nepripravljeni, zmedeni ali podajajo zavajajoče informacije (tudi nevede ali prav zaradi tega!), ker trenutno ni drugih, ustreznejših storitev. Tako na primer zaposleni na CSD celo ponujajo OA kot rešitev pri uporabnikih, ki iščejo možnosti vključitve v njim dostopne, prilagojene dejavnosti z namenom družabništva oziroma socializacije. Okrepiti vlogo koordinatorjev na CSD, da bodo preverjali kakovost izvajanja OA na njihovem področju in opozarjali na morebitne zlorabe, aktivneje sodelovali pri odpravi kršitev obveznosti izvajalcev in uporabnikov ter pri zamenjavi izvajalca. Za to morajo biti seveda ustrezno usposobljeni!

6.)  Izvajalci osebne asistence morajo izpolnjevati določene dodatne strokovne pogoje za vpis v register na MDDSZ.

Mnogi, ki jim je bil podeljen status izvajalcev, sploh ne razumejo storitve osebne asistence oz. si jo poljubno razlagajo in intrepetirajo; podeljevanje statusov je potekalo brez kakršnegakoli filtra in preizkusov razumevanja ter usposobljenosti, brez kriterijev in določenih ravni potrebnega znanja; vsak, ki se je prijavil kot izvajalec, je to tudi postal. Zakonsko ali s pravilnikom mora biti določeno, da je za vpis v register potrebno izkazovati ustrezne strokovne kompetence, znanje in reference. Za tiste, ki OA že izvajajo in nimajo usklajevalca s strokovnim izpitom iz SV se določi rok (npr. 6 mesecev), da pridobijo potrdilo o opravljenem preizkusu znanja s področja izvajanja OA (ta znanja obsegajo tudi ZDR-1, Kolektivno pogodbo za področje zdravstva in socialnega varstva).

7.)  Zaposlovanje družinskih članov omejiti na največ enega družinskega člana.

Z vidika neodvisnosti uporabnika vidimo veliko nevarnost v samem zaposlovanju družinskih članov brez kakršnihkoli omejitev; lahko so povsem neproblematično zaposleni mati, oče, sestra, brat ali stric ... 3. člen ZOjA govori, da je potrebno spoštovati neodvisnost uporabnika,  družinski člani pa si urejajo svoj status, predvsem pa finančno stanje, s čimer uporabnika potiskajo v nedopustno odvisnost, kar je ravno nasprotno z namenom in definicijo samega zoakona. Kdo preverja morebitne zlorabe znotraj družine ali ustreznost samih (sorodnikov) asistentov, še posebej pri osebah, ki nimajo opravilne sposobnosti ali jo imajo, pa sploh ne morejo komunicirati? Konflikt interesov med zakonitim zastopnikom, izvajalcem storitve oz. osebnim asistentom v eni in isti osebi je več kot očiten in prav zato, nedopusten. Predlagamo, da se omeji zaposlovanje osebnih asistentov na enega družinskega člana. To dokler se ne uredi status družinskega pomočnika in se ga finančno izenači z osebni asistentom, nato pa se vse družinske člane ponovno vrne na status družinskega pomočnika, da bo jasna ločnica med delom osebnega asistenta in tistega, ki je sorodnik uporabnika; in je uporabnik hočeš nočeš od njega vedno v določeni odvisnosti tudi odnos je nujno vedno drugačen. Tako bo jasna razmejitev med osebno asistenco in 24-urno pomočjo družinskemu članu.

8.)  Upoštevanje Zakona o osebni asistenci.

Prosimo ministrstvo, da se drži Zakonsko predpisanih določil in nas z letnimi pogodbami ne omejuje pri izvajanju osebne asistence.

9.)  Integracija uporabnikov osebne asistence.

Izobraževanje in osveščanje uporabnikov osebne asistence o njihovim možnostih in pravicah odločanja o sebi in svojem načinu življenja. Pri svojem delu opažamo, da je veliko uporabnikom kršena osnovna pravica do izražanja osebne  volje in potrebe, ker živijo v skupnem gospodinjstvu s svojci. Zato je nujno potrebno informirati vse uporabnike osebne asistence o njihovih pravicah ter prav tako o njihovih dolžnostih.