Vlada nam s tem, da noče odstopiti in še naprej zganja svoj avtohtoni mađarsko-slovenski fašizem, pravzaprav dela uslugo. Najprej smo bili jezni – eni zaradi korupcije, drugi zaradi gerontokavsta, tretji zaradi omrežja 5G, četrti zaradi … – in smo šli na ulice. In smo kolesarili, nosili transparente, risali s kredo, mahali z zastavami, govorili … In dosegli nič … Če petek za petkom kolesariš v krogu in so spremembe le na slabše, pa začneš razmišljati. V brezizhodnem položaju je razmišljanje hitro in osredotočeno na bistvo …

Težava je le v tem, da vsak protestnik vidi svojo glavno težavo in najde svojo rešitev zanjo. Na ljudski skupščini, ki je dober petek nazaj potekala v Ljubljani, je bilo to boleče očitno. Če daš množici ljudi govoriti, govorijo vse mogoče, a večinoma nič uresničljivega. Z marsičem se da strinjati, toda kdo bi to izvedel in kako? Če na to nimaš odgovora, govoriš v prazno. Večina nas je govorila v prazno … Še huje je, kadar se s povedanim ne da strinjati. Vsi smo enotno proti vladi, a ko se poslušamo, majhne razlike med nami postanejo prepadi. Kako naj npr. na eni strani zahtevamo upoštevanje in kadrovanje strokovnjakov, na drugi pa se borimo proti 5G in cepljenju? Če strokovnjakov ne nameravamo upoštevati in jim prepuščati vodenja, ne moremo biti boljši od teh, ki so že na oblasti …

V skupini, kjer sem poslušal, sem o volitvah v 15 minutah slišal: da jih je treba narediti obvezne in kaznovati nevolilce; da jih je treba ukiniti, ker so brezvezne, in nekaj vmesnih različic. Nič ni bilo posebej utemeljeno in slišal nisem ničesar, kar bi mi, več tisočglava množica, lahko dosegli …

Še mi, ki smo somišljeniki, se ne strinjamo. Kako bi šele bilo, če bi izvedli pravo ljudsko skupščino, kjer bi govorili tudi neprotestniki in protiprotestniki? Verjetno bi ugotovili, da so poslanci v primerjavi z nami izjemno vljudni, tehtni in miroljubni ljudje … Ljudstvu kot celoti namreč ni skupno nič, razen ozemlja.

Stranke krojijo naša življenja – v Sloveniji in povsod po 'demokratičnem' svetu. Kjer ni demokracije, je še huje … Vladavina strank je vgrajena v ustave in podprta z neštetimi zakoni. Boj proti strankokraciji je – kot boj proti kapitalizmu ali prevladujočemu podjetju za prodajanje verske megle – boj proti državni ureditvi. Še tako demokratična oblast bi slejkoprej prepovedala združbo, ki bi si resno prizadevala ukiniti stranke – tudi če bi šlo za parlamentarno stranko …

Po drugi strani pa so vsi evropski fašizmi zadnjih 100 let otroci mame strankokracije in očeta kapitalizma, njihov boter pa je prevladujoče podjetje za prodajanje verske megle. Vsi tukajšnji fašisti – pa tudi tisti v ZDA – so bili demokratično izvoljeni. In nihče od njih ni vzniknil iznenada; vsem so teren pripravljali drugi, malo manjši fašisti. Zdaj marsikdo obžaluje, da je na zadnjih volitvah obkrožil SMC. Toda, a vladavina SMC pod Mirom ni bila le malenkost manj fašistična kot sovladavina SMC pod Zdravkom? …

Še huje je: sprega fašizem-strankokracija-kapitalizem-vera si prizadeva zgolj za en cilj: kar se tiče naravnih, 'človeških' in denarnih virov, izžeti našo sedanjost. S tem seveda uničuje našo in svojo prihodnost, vendar to ni cilj, ampak neobhodna posledica. Prav zato je – vsaj za nas v Sloveniji – dobro, da protesti trajajo. Spoznavamo se in povezujemo, učimo se o politiki, ugotavljamo, kaj deluje in kaj ne, delamo napake in jih popravljamo … Če bi nam uspelo in bi vlada odstopila, bi se razpustili in prepustili naslednjemu 'majhnemu' fašizmu pod vodstvom svetovljanske Tanje, ciničnega Marjana ali kakšnega novega fašista s človeškim obrazom. Tako pa se bomo, ko se čez nekaj tednov ali mesecev rešimo trenutnega velikega fašizma, morda lotili naslednjega cilja – reševanja lastne starosti in prihodnosti naših otrok. Narava pač ne bo čakala, da se tega sami od sebe lotijo Tanja, Marjan ali kdo tretji s svojo strankarsko tolpo …

Po skupščini sem razmišljal, kako bi jo speljali, da bi bil izplen bolj osredotočen na bistvo – odstop vlade, dotlej pa oviranje njenega fašizma –, ter bi dal uresničljive rezultate. »Kaj, če bi namesto tem za pogovor postavili vprašanja?« se mi je utrnilo. Ko sem jih nekaj zapisal, pa sem ugotovil, da gre v resnici za vprašanja, na katera bi najbolje odgovorili pravniki, ne ljudstvo. Tu jih je nekaj:

Kateri postopki so na voljo nečlanom strank, nefunkcionarjem, nebogatašem, nedirektorjem in neupravnikom večjih podjetij – posameznikom in skupinam, na evropski, državni in lokalni ravni –, če želimo:

- sprožiti odstop vlade?

- vplivati na izbiro članov in nastavljenih funkcionarjev vlade?

- oteževati sprejemanje in izvajanje zakonov, aktov in uredb?

- doseči sprejem zakonov, aktov in uredb, ki smo jih sami sestavili?

- ovirati politično kadrovanje in onemogočati delo političnim nastavljencem v državnih in občinskih ustanovah in podjetjih?

- ohraniti ali doseči zaposlitev strokovnjakov na vodilnih mestih v državnih in občinskih ustanovah in podjetjih?

- doseči kaznivost in pregon sovražnega govora, izigravanja pravne države, okoriščanja s proračunskim denarjem ter kršenja podpisanih konvencij in sporazumov?

- omejiti vpliv vodstev parlamentarnih strank ter okrepiti vpliv članov in volilcev?

- doseči, da vsako odločitev o infrastrukturnih posegih v okolje pred uveljavitvijo večinsko potrdijo ljudje, ki jih ti posegi prizadevajo?

- zamenjati politično ureditev?

- zamenjati ekonomsko ureditev?

…

Podrobne pravno utemeljene odgovore na ta in nekaj podobnih vprašanj bi zbrali v Priročniku za puntanje. V njegovi spletni in knjižni različici bi bili zapisani vsi v Sloveniji izvedljivi postopki za zganjanje državljanske nepokorščine. Ko bomo imeli postopke v malem prstu, pa lahko sklicujemo ljudske skupščine, kjer bomo domislili in skoordinirali posamezne ciljno usmerjene akcije.

Če je pravo dovolj luknjasto za barabe, so pravne luknje na voljo tudi dobrim ljudem …