Zdaj vem, kaj me tako strašno moti pri narodnozabavni glasbi. Svet, ki ga slika, je enak svetu, kakršnega nam prodaja fašizem. Vrednote, ki jih opeva, so vrednote, ki jih skuša ljudem vsiliti tudi fašizem.

Grički s polji in gozdički, cerkvice in vasice okoli njih, samotne kmetije, žanjice in kosci, vozovi in traktorji, konji in krave … Košata lipa in pod njo veselica, na mizi pečenka in vino, spredaj plesalci v narodnih nošah in ob strani harmonika … Slika nemškega podeželja iz vladne propagande med leti 1933 in 1945, slovenskega podeželja iz vladnih oglasov leta 2020, ali slovenskega podeželja iz narodnozabavnih pesmi? …

Ljubezen do doma in zemlje, čaščenje prednikov, pripadnost eni in edini veri, veselje do ročnega dela, lov kot zabava … Modrosti iz steklenice in veseljačenje v narodnih nošah kot edina in največja nagrada za trdo delo, skromno življenje in versko predpisano trpljenje … Čigave vrednote so to? No, nacizem je predpisoval več telovadbe in manj vina …

Zanimivo je, da v teh slikah ni prostora za mesta. Nacisti so nadvse radi blazneli po mestnih beznicah in ulicah ter nadlegovali, zmerjali, trpinčili in pobijali meščane. Po tekočem traku so gradili tovarne in silili meščane delati v njih. Oglaševali pa so zgolj izdelke teh tovarn: opeke, orožje in bojne stroje. Ljudje, ki so izdelovali tanke, s katerimi so nacisti lahkotno osvajali Evropo, niso bili v njihovih očeh nikoli toliko vredni kot kmetje in obrtniki …

Sodobni slovenski fašisti imajo do mest podoben odnos. Najraje bi jih preuredili po vzoru manjših naselij. Tujci, umetniki, novinarji, znanstveniki, prekarci, brezdomci, LGBTQ+-ci, modni čudaki, … v njih vzbujajo neprijetna čustva, ki jih niso sposobni predelati. V krajih, od koder so doma, takšnih likov ni. Najraje bi jih zbrisali z obličja zemlje. Njihove običaje – kofetkanje, tečaje joge, sprehajanje psov, after-partije … – bi prepovedali. Njihove prostore – avtonomne cone, kulturne ustanove, arty gostilne, zabavišča s tujo glasbo … – bi zravnali z zemljo. Kot je zapel Balašević davnega leta 1986 (in vemo, kam je to čez nekaj let pripeljalo): »A snovi lebde između negde, na pola puta selo-grad.« Tudi v Sloveniji danes je na mestu čisto vsak stih pesmi Narodnjaci …

V narodnozabavni glasbi pa mest sploh ni.

Narodnozabavna glasba je, žal, popolna zvočna podlaga za fašizem. Z njenimi stihi se da podkrepiti fašistične nazore. Sodobni slovenski fašisti so to opazili in posvojili harmoniko. Harmonika je glavna na njihovih proslavah, glavna je na njihovih zabavah in trenutno je glavno orožje v boju proti sodobnim slovenskim antifašistom.

Seveda ne trdim, da so narodnozabavni glasbeniki fašisti. Če bi jim ponudil sekiro za drobljenje muslimanskih, pederskih in ciganskih glav, bi jo – upam – večina odklonila ter se raje držala harmonike, krampa in vil. Če bi po naključju prišli v spor s tujci, umetniki, novinarji, znanstveniki, prekarci, brezdomci, LGBTQ+-ci ali modnimi čudaki, pa upam staviti, da bi se večina njih raje kot k moči argumentov zatekla k argumentu moči … Tudi vsaka mamka, ki si v domači kuhinji v eno vrti domače viže, ne bi bila nestrpna, če bi se v sosednjo hišo naselili pripadniki katere od naštetih skupin. Nekatere bi z njimi razvile prav prisrčne odnose. Bojim pa se, da bi veliko njih izkoristilo vsak prosti trenutek za to, da bi jih obrekovale in jim nagajale …

A za nič od tega ni kriva glasba. Glasba je posledica življenskih izkušenj in nazorov glasbenikov. Izkušnje se množijo in nazori se spreminjajo, z njimi pa tudi glasba. Narodnozabavniki in njihova glasba res ne dajejo tega vtisa, a pustimo se presenetiti! Doslej jih ni še nihče klical v službo fašizma – načrtnega uničevanja tujih življenj.

Harmonika je nekoč že bila v službi antifašizma. Partizane je spremljala na neskončnih pohodih in jim grela srca v mrzlih večerih. Harmonika ni hudobna. A tudi kljukasti križ pred letom 1920 ni bil …

Nekoč je bila rdeča zvezda proti kljukastemu križu. Bo zdaj kolo proti harmoniki? Narodnozabavniki, boste pustili, da harmonika postane nov kljukasti križ?