Še fašisti niso več, kar so bili nekoč. Res so se tudi nekoč znašali nad neoboroženimi in nenevarnimi ženskami, starci, otroki in nefašističnimi moškimi. So se pa tudi spopadali z oboroženimi. Res so imeli praviloma boljše orožje, ampak metek je metek. Železnega križca nisi dobil tako, da si nadrejenemu častniku pobiral milo …

In danes? Kateri današnji fašist bi za karkoli, kar je ušpičil, dobil železni križec? Kurjenje begunskih taborišč in družno mlatenje osamljenih antifašistov nista dovolj. Še največ poguma sodobni fašisti pokažejo, ko se kot huligani med tekmami spopadejo s huligani iz drugih klubov. A kot smo videli februarja v Mariboru, gre pri takšnih dogodkih predvsem za kurčenje. Lahko bi jim podelili železne pestnjake za prerivanje – tako bi ob naslednji priložnosti morda bil kak učinek … Precej lažje bi mladofašisti prejeli malega kurca za spletno zmerjanje žensk, srednjega za nadlegovanje v živo, velikega pa za posilstvo … Imam pa svojo teorijo zarote: glede na njihovo zagnanost je zelo verjetno, da jim niti-ne-tako-skrivni podtalni vodja podeljuje kakšne e-križce za učinkovito spletno zmerjanje: malega za več kot 200 odzivov in velikega, če pride do tožbe. Nekaterim prav gotovo podeljuje denar, a glede na to, kakšni bebci so, pohvala in priznanje večino njih zagotovo bolj osrečita …

Fašist bi naj bil pravi dedec. Pravi dedec bi prišel na proteste sam. Poiskal bi sebi enakega antifo, ki bi se bil pripravljen tepsti. Med vsemi temi čudovito miroljubnimi ljudmi je to težko (tudi sam bi odklonil, ker ni vredno truda), a pravi dedec ne počne stvari zato, ker so lahke … Z voljnim nasprotnikom bi se dobil ob neznanem času na neznanem kraju in izmenjal neznano število udarcev. Če bi zmagal, bi si na palico vrezal črtico, če bi izgubil, pa bi nasprotniku čestital. Zmagovalec bi poraženca peljal na pivo, kjer bi družno ugotovila, da se glede ničesar ne strinjata in da se bosta morala še enkrat stepsti. Tako bi ravnal pravi dedec.

Veliko manjši dedci bi prišli družno. Vsipali bi se med protestnike ter premlatili nekaj moških sebi ustrezne teže in starosti. Ko bi jih policaji skušali ustaviti, bi se prebili mimo njih. Zbrali bi se na dogovorjenem mestu in šli na pivo, kjer bi se hvalili, kdo je premlatil več umetnikov, profesorjev, hipijev in antif.

Kaj pa so naredili 'pravi dedci' na predvečer dneva državnosti v Ljubljani? Stisnjeni v gručo in obdani z živim zidom robocopov so se kurčili, pri tem pa sploh niso opazili, da jim hrbet ščiti spomenik pesniku, torej enemu prezira vrednih umetnikov, na katere so se kurčili … In kaj so naredili dober teden kasneje med petkovimi protesti v Mariboru? Počakali so, da smo kolesarji in pešci krenili na pohod po mestnih ulicah, nato pa so primarširali na skoraj prazen trg in tam nadlegovali gospo, ki je pospravljala mizo za zbiranje podpisov …

Tudi po njihovih lastnih merilih temu ni mogoče reči nič drugega kot: »Pičke!« Še največ, kar lahko pričakujemo od njih, je, da se bodo pomešali med protestnike, zmetali v policaje nekaj trdih predmetov, jo z repom med nogami ucvrli in od daleč gledali, kako policaji tepejo nedolžne ljudi.

Se moramo teh fašistov bati? Takšnih presranih pičk? Ne smemo se jih! Moramo jih razgaljati in smešiti! Dokler se jih ne bojimo, se oni bojijo nas. Če se jih bomo pričeli bati, pa bodo dobili krila in … Potem bomo morali biti vsi nefašisti pogumni, previdni in za vsako ceno držati skupaj – tudi če je nefašizem edino, kar nam je skupnega …

A zdi se mi, da to počnemo že zdaj … Vegani in kristjani, istospolni in trenirkarji, dijaki in upokojenci, teoretiki zarot in znanstveniki, new agerji in tehniki, umetniki in pravniki … – Vsi za enega, eden za vse!