"Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina", je zapisal znameniti libanonski pisatelj in pesnik Kahlil Gibran (1883 - 1931). Danes je še kako pomembno, da razmišljamo o teh besedah in jih tudi uresničujemo. Res je, da smo pripadniki različnih narodov, etničnih skupin, veroizpovedi, političnih in drugih prepričanj. Res je, da smo si po videzu in jeziku različni, a dejstvo je, da smo prav vsi ljudje del človeške družine, ki si deli skupni dom – planet Zemljo.

Ločevanje je zlo

Danes imamo še vedno celo vrsto politikov, vplivnežev in običajnih ljudi, ki ljudi ločujejo bodisi po narodni, etnični, politični pripadnosti bodisi po videzu, jeziku, prepričanju, spolni usmerjenosti itd. Ločevanje je največje zlo našega časa. Ločevanje se začne z besedami (od "nedolžnih" šal do sovražnega govora v medijih), a slej ko prej se izrazi tudi z dejanji, ki v organizirani obliki lahko prerastejo tudi v vojne. Skrajna oblika ločevanja med ljudmi pa je fašizem.

Sodelovanje in združevanje kot sila dobrega

Nasprotni proces je sodelovanje in združevanje ne glede na različnost med ljudmi. Če v drugemu vidimo najprej človeka, kot smo tudi mi sami, potem ni razloga, da ne bi z njim sodelovali. Prav tako smo lahko navkljub raznolikosti lahko združeni v širše skupnosti. Moto Evropske unije je na primer "Združena v raznolikosti", kar je velik napredek za celino, ki je bila stoletja zapletena v medsebojne konflikte in vojne.

Združeni v raznolikosti bi morali biti pravzaprav vsi Zemljani. V ta namen smo po drugi svetovni vojni ustanovili Organizacijo združenih narodov. Ime samo izraža pravi namen organizacije – združevanje.

Zdaj je čas, da resnično začnemo uresničevati velike ideale, ki smo si jih nekoč postavili. Morda pa bi si za svoj moto lahko izbrali kar Gibranovo misel: "Zemlja je moja domovina, človeštvo pa moja družina".

Če je Zemlja zares naša domovina, potem se bomo resno lotili reševanja podnebnih sprememb in okoljskih problemov nasploh. Če je človeštvo zares naša družina, potem ne bomo dopustili, da stotine milijonov naših "bratov in sester" živi v strahovitem pomanjkanju. Z njimi si bomo zares začeli deliti naše skupne planetarne dobrine.