V petek zvečer greš kolesarit. Ko se vrneš domov, pogledaš poročila. Kot da gre za dva različna dogodka. Javna občila povedo, koliko ljudi je bilo, kje so se premikali, ali je prišlo do kakšnega izzivanja, ali je policija posredovala, in zadevo začinijo z dvema ali tremi izjavami mimoidočih, oziroma tem, kar je od njih ostalo po montaži. To je podobno, kot če bi primerjali svojo izkušnjo potovanja z načrtom potovalne agencije. Na tistem letaku je res napisano vse … a hkrati nič …

Kako je torej na petkovih protivladnih 'razgrajanjih', če se jih udeležiš? Lepo – to je prva beseda, ki se mi utrne. Lepo je priti med ljudi, ki nočejo nasilja. Lepo je priti med ljudi, ki so drug do drugega dobronamerni in prijazni. Nič hudega ni, če kdo opleta s kolesom, ker se prepočasi premikamo, pa moraš zaradi tega nenadoma zavreti, da se ne zaletiš vanj ali v tistega na drugi strani. Nasmehneš se, in gremo dalje. Nič hudega ni, če se tvoj milni mehurček razbline na displeju fotografovega aparata. Nasmehne se, in gremo dalje …

Novinarji vidijo besede na plakatih in slišijo vzklike, zato pa so slepi in gluhi za vzdušje – za razpoloženja in čustva vpletenih. Gre za prav tisto vzdušje, razpoloženja in čustva, ki jih trenutno vladajočim osebam in njihovim podpornikom neodrešljivo primanjkuje. To ni lovsko-veseljaško, ampak radostno festivalsko vzdušje. Ni razpoloženje: »Ni se nam treba bati, ker nas je dosti in smo nevarni,« ampak: »Uau, koliko prijetnih ljudi! Lahko se sprostim in se imam lepo.« Ni strah ampak veselje. Ni sovraštvo, ampak prezir. Ni volja po moči, ampak volja po miru. In radost – otroška radost, ker si med svojimi … Protesti so najboljši približek Woodstocka, ki ga lahko doživite to poletje – in to v lastnem mestu …

Ko sem med povorko spuščal milne mehurčke, je pristopila starejša gospa in me prosila, če lahko pihne. Izročil sem ji orodje in pihnila je. »Tega nisem naredila že 40 let,« je povedala. Bila je vesela, in jaz sem bil vesel, da je vesela …

Ker ne pripadamo nasprotni strani, nimamo potrebe po vodji. Ja, pojavljajo se posamezniki in skupine, ki imajo svoje zgodbe. Eni nastopijo z enotnimi plakati, drugi plešejo in pojejo, tretji rišejo s kredami, četrti govorijo v megafon, peti fotografirajo … Lahko se jim pridružiš, lahko jim slediš, lahko pa si v svojem filmu … Medtem ko nekje za tvojim hrbtom Boris A. Novak bere svojo novo pesem in množica vabi Boruta, naj pride z nami naredit selfi, Kombinatke pred tabo pojejo in jim s sošolko, ki je nisi videl že 10 let, nad glavami spuščaš milne mehurčke – to je eden tistih spominov, za katere je vredno živeti …

Ljudje, ki so proti vladi, a jih ni zraven, so mnenja, da s protesti nič ne dosežeš in da se ne bo nič zgodilo. Zgodilo se je, da so policaji do konca naveličani svoje vloge bedakov in si krajšajo čas s cinizmom. Zgodilo se je, da so odstranili ograje s Trga republike, da bi zmanjšali možnost spopadov (če bi imel vladino diagnozo, bi bil prepričan, da so se prestrašili moje prejšnje kolumne) … Ljudje, ki jim je vseeno, trdijo, da nimamo pojma, proti čemu smo in kaj bi radi. Ko jim oboje poveš, je seveda enako, kot če bi govoril zidu … Ljudje, ki so za vlado, pa tako ne znajo drugega kot besneti … In javna občila so naveličana, ker se zadeva ponavlja in se ne zgodi nič pretresljivega.

A protesti so pretresljivi. Zaradi njih nekaj tisoč ljudi ve, da je v Sloveniji nekaj tisoč ljudi, ki želijo živeti v miru in strpnosti, brez strahu pred komerkoli in z zaupanjem v človeka vredno prihodnost … nekaj tisoč ljudi, ki se ne boji beguncev, istospolnih, muslimanov in samozavestnih žensk … nekaj tisoč ljudi, ki jim je zaradi tega vredno teden za tednom vsak petek priti na glavni trg lastnega mesta kljub zavedanju, da obstaja majhna možnost, da končajo z vratom pod kolenom robocopa ali pod pestmi domoljubnih in pogumnih vladnih plačancev na poti domov … in še več tisoč ljudi, ki jim služba onemogoča ali še niso zbrali poguma, da bi se nam pridružili …

Pridite! Lepo je.