Imate tudi vi občutek, da ste 13. marca padli v vzporedno resničnost – dolge sanje, v katerih veljajo sanjski, ne pa naravni zakoni? Kaj je prav in kaj narobe? Kaj je res in kaj ni? Sposobnost obdelave podatkov – moja čarobna moč iz predhodnega življenja – je izginila; Covid jo je odpihnil. Vse, kar izvem o njem, se mi zdi enakovredno. Počutim se kot otrok, ki se šele uči, po kakšnih pravilih deluje svet, v katerega se je rodil.

Za to ni kriva vlada. Moja sposobnost obdelave političnih podatkov deluje brezhibno. Po sanjskih zakonih pa glede Covida-19 delujemo vsi: naša in vse ostale vlade; zdravstveno in za ukrepe zadolženo osebje; pa tudi mi, žrtve ukrepov in bolezni. Vsi smo tudi enako zmedeni: pojma nimamo, kaj in zakaj se je dogajalo. Kot da je Covid nadnaraven pojav, ki je prevzel vajeti človeštva in nas žene, kamor se mu trenutno zazdi …

Toda Covid ni nadnaraven pojav. Covid upošteva naravne zakone. Mi se vedemo nenaravno.

Zakaj? To vprašanje me preganja že od vpeljave ukrepov. Nedavno sem nanj dobil odgovor: Mohor Hudej, izurjen Bilečanec, ki mu niso uspeli izuriti tudi pameti, je pravilno ugotovil, da gre za vojno. Vladarji in zdravstveniki – ljudje, ki odločajo – so Covidu soglasno napovedali vojno: svetovno vojno, totalno vojno, genocidno vojno, brezprizivno vojno, vojno, v kateri moramo za vsako ceno zmagati. Zakaj? Preprosto zato, ker smo ljudje, ki nas ne sme nič ustaviti …

Tako je že od nekdaj. Odkar smo zapustili Afriko, smo na vseh celinah iztrebili ali vsaj zdesetkali vse vrste velikih živali. Preostale smo zasužnjili ali pa jih še naprej iztrebljamo. Iz večine rek smo preusmerili vodo tja, kjer se nam je je zdelo premalo, ter izsušili večino močvirij, ker se nam je zdelo, da je tam vode preveč. Zažigali in izsekavali smo gozdove, razkopavali zemljo in skalovje ter se borili proti vsemu živemu, kar po našem mnenju ni spadalo tja. In ko smo izumili stroje, smo pri tem početju dobili krila … In kar je najhuje, na vse to smo silno ponosni. Upamo in pričakujemo, da bomo v pokoravanju vsega živega in neživega samo še bolj uspešni.

Človeštvo je torej z uvežbanim korakom neustavljivo lomastilo po svoji poti. Nakar se je pojavil ta nesrečni Covid-19. Ne, ni nas ustavil. Mirno bi lahko še naprej lomastili. Od bolezni dihal bi nekaj let umrlo nekoliko več ljudi kot sicer, a ne toliko, da bi to kjerkoli povzročilo zlom družbe. Covid pa bi se v tem času udobno razširil in postal ena teh bolezni.

Strokovnjaki so Covidovo smrtonosnost precenili – to je zdaj očitno. Naš spomladanski Dedek Covid Milan Krek je na primer predvidel 90.000 mrtvih. To bi povzročilo zlom družbe. A njegova predvidevanja niso temeljila na ničemer; rekel bi lahko karkoli. Resnični strokovnjaki, ki so izhajali iz dejstev, niso predvidevali smrtnosti, zaradi katere bi šla civilizacija rakom žvižgat. Predvidevali so zgolj resne nevšečnosti z zdravstveno oskrbo in silen upad dobičkov.

… Kar je točno to, kar smo navsezadnje dobili – ne zaradi Covida, ampak zaradi ukrepov. Ukrepi pa so bili v državah, kjer je vlada upoštevala strokovnjake, podobni kot v državi z vlado na Kreku – povsod je šlo za vojno. Zanemarjanje zdravstvene oskrbe na drugih področjih je in bo zakrivilo več nevšečnosti in smrti, kot bi jih Covid, če bi ga obravnavali kot pljučnico. Tudi upad dobičkov je neprimerno večji, kot bi bil, če bi si zgolj umivali roke in kašljali v rokav, kar bi morali v obdobjih gripe vedno početi. Tako ali tako ga bomo slejkoprej staknili vsi, in komur je od njega umreti, bo v nekaj letih od njega umrl …

Zakaj niso ukrepov vsepovsod omilili, ko je postalo jasno, da so bolj pogubni od Covida? Preprosto zato, ker smo s Covidom v vojni. Vse vojne so bolj pogubne kot vzroki, zaradi katerih so se začele … Vse vojne se bijejo, dokler ena stran ne zmaga ali pa sta obe tako izčrpani, da se ne moreta več boriti …

Se spomnite zrušenja stolpov v New Yorku? Tudi takrat so nas obhajali podobni 'sanjski' občutki. Pojma nismo imeli, kaj je prav in kaj narobe, kaj je res in kaj ne. Usode potnikov tretjega in četrtega letala so ravno tako neoprijemljive in bajeslovne kot usode žrtev Covida. Nihče jih več ne omenja, kot tudi ne Pentagona (tamkaj umrlih nihče ne objokuje in bržčas se je samodejno zgradil nazaj) …

Vse od teh 'sanj' smo v vojni s terorizmom. Terorizem se je prav zaradi te vojne razmahnil. Veliko držav je opustošenih, veliko ljudi mrtvih, življenja preživelih pa brezupno uničena za več rodov naprej. A konca vojne ni na vidiku. Še huje bo. Le dobički nekaterih izbrancev bodo še naprej leteli v nebo …

Pred terorizmom je bila hladna vojna. To je bilo tako morasto obdobje, da je cel rod, ki je takrat odraščal, raje pobegnil v seks, mamila, glasbo in se prepustil gurujem, kot da bi živel resničnost. Kapitalizem je po desetletjih obojestranskega izčrpavanja premagal komunizem. Zato imamo zdaj enostransko sliko, na kateri je kapitalizem rešitelj civilizacije, komunizem pa je zakrivil takšne zločine proti človeštvu, da se proti njim še holokavst ne zdi nič posebnega.

Čez nekaj desetletij bo svetu zavladal Kitajski komunizem. Takrat bodo zgodovinarji popisovali neskončno bogastvo in nepredstavljive zločine zasebnih kapitalistov našega časa: od kupovanja držav, preko izživljanja nad zakoni, naravo in delavci, do smrtonosnih orgij z begunskimi mladenkami in otroki v kleteh svojih vil. Od fašistov prihodnosti pa bomo izvedeli, kako neučinkovita je bila parlamentarna demokracija pri zagotavljanju normalnega življenja 'malih' ljudi.

In kar je najhujše: vse strani imajo prav, ko govorijo o drugih straneh. Ne morejo pretiravati; vsi državni ustroji so bolj pošastni, kot je to možno izraziti …

In vedno bo veljalo, da nas ne sme nič ustaviti. Zaradi ničesar ne bomo spremenili našega načina življenja. Karkoli se nam postavi na pot, bomo uničili in zravnali z zemljo, pa četudi se zaradi tega vse ustavi in spremeni …