Zdi se, da pretežni del javnosti nima realne predstave o novinarski oziroma publicistični svobodi. Pred leti so novinarji protestirali zaradi domnevnega vmešavanja politikov v novinarstvo na nacionalni televiziji. Tudi v zadnjem času slišimo kritike glede vmešavanja vlade v delo novinarjev. Govori se, da naj bi koalicija posegala v njihovo avtonomijo, kar je po svoje smešno in daje misliti. Ker stvari malce poznam tudi z druge, torej novinarske/publicistične strani, lahko trdim, da je novinarska svoboda mit. No, vsaj do neke mere.

Edini, ki bedijo nad blogi so morda zakoni, pa še kakšne »špeckahle«  

Največ novinarske svobode ima tisti, ki bloga ali vloga. Ta ima daleč največ manevrskega prostora. Blog zagotovo spada v medijsko kategorijo »vsejedcev«. Zmožen je prebaviti marsikaj in mu ne gre na bruhanje. Je poligon za izločanje mentalnega žolča, za verbalno naslajanje, za sadistično intelektualno izživljanje po mili volji. Omejitev praktično ni. Edini, ki kolikor toliko bedijo nad blogi so morda zakoni, pa še tu in tam kakšna »špeckahla« oziroma »dežurni miličnik«. Politična korektnost pač. Če ti paše, lahko danes zagovarjaš abortus, jutri pa ga popljuvaš. Janša je danes tvoj prijatelj, jutri pa se ti toži po Kučanu. Danes si pristaš zelene politike, spet jutri pa trdiš, da je vse skupaj en »bullshit«, da drevesa potrebujejo naše toplogredne izpuste, in da je segrevanje ozračja naraven pojav.

Tudi kolumnistični portali, ki imajo dnevno kakšnih pet tisoč ogledov, piscem še nudijo popolno ali skoraj popolno svobodo. Težko je sicer govoriti za bolj priznane kolumniste. V njihovo pisanje se je morda še težje neposredno vmešavati, so pa zato bolj izpostavljeni javni in podtalni kritiki. Le kdo ve, sami bi morali povedati. A tudi za kolumnistične portale, ki jih dnevno obišče nekaj sto ali tisoč bralcev, obstajajo idejne, tematske ali ideološke smernice. Od pisca se morda ravno ne pričakuje, da bo sledil tem usmeritvam, je pa to zaželeno ali celo pričakovano. Lahko se celo zgodi, da bo urednik posegel v kakšen naslov ali drugo podrobnost prispevka. Resna uredniška politika se navadno začne šele pri medijih, ki imajo pet, deset in več tisoč ogledov dnevno.

Nad novinarjem bedijo »angeli varuhi«: uredniki, direktorji, lastniki medijev itd.

V takšnem primeru se novinar že srečuje z omejitvami. Če želi nek novinar ali publicist pisati, poročati ali nastopati za takšen medij, se seznani z njegovo tematiko, ideološko usmeritvijo, načinom pisanja itd. Dodatne informacije prejme na uvodnem sestanku oziroma razgovoru za zaposlitev, pozneje pa nad njegovimi prispevki bedijo uredniki, direktorji, lastniki medijev pa tudi bralci, poslušalci ali gledalci. In nenazadnje so tu še interesi drugih podjetij in politike. V tem primeru novinarju pogosto ostaja le določena, denimo »umetniška svoboda«. Od njega je odvisno predvsem kakšne prispevke bo uredništvom predlagal in kako bo to, kar mu bo v delo zaupano oziroma odobreno tudi oblikoval, napisal itd.

Vsekakor bo upošteval tudi apetite nadrejenih. Vsak medij ima lastnika, ki ima ta konkretni medij, torej podjetje, z določenim konkretnim namenom. Le redko gre za ljubiteljsko ali karitativno obveščanje publike o novostih v državi in svetu. Če kdo tako razmišlja je naiven. To je približno tako kot če bi bencinske črpalke ali trgovine obstajale samo zaradi potrošnikov, lastniki pa bi poslovali za hec. Za mediji so denar in interesi. In četudi bi bilo neko javno občilo zamišljeno kot povsem objektivno (torej ne belo, ne rdeče in ne zeleno itd.) ter bi postalo popularno, bi slej ko prej naletelo na interese vplivnih posameznikov in skupin. Več kot to je pravljica. Žal.